Čeprav je bil namen zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti bolj striktno kaznovanje malih tatvin in poškodovanj tuje stvari manjše vrednosti, pa v praksi pomeni tudi amnestijo osumljencev in obtožencev teh istih kaznivih dejanj, če so jih storilci zakrivili pred uveljavitvijo Šutarjevega zakona.
Na ljubljanskem okrajnem sodišču so nam potrdili, da sodniki v kazenskih postopkih za kazniva dejanja, ki se po Šutarjevem zakonu kaznujejo z globo kot prekrški, izdajajo sodne odločbe, s katerimi ustavljajo postopke pred sodiščem. Na sodišču pojasnjujejo, da je v Šutarjevem zakonu jasno določeno, da o malih tatvinah in manjših poškodovanjih tuje stvari po novem odloča policija kot prekrškovni organ, kar pomeni, da lahko sodišča tekoče kazenske postopke zgolj ustavijo. Da bo predlagana rešitev, s katero se tatvine in poškodovanja tuje stvari do vrednosti 500 evrov kaznujejo z različno visokimi globami (glede na nastalo škodo z najmanj 150 evri in največ 1500 evri), pomenila opustitev pregona tistih kaznivih dejanj, ki so bila storjena pred uveljavitvijo Šutarjevega zakona, vendar o njih še ni bilo pravnomočno razsojeno, je sicer opozarjala že zakonodajno-pravna služba državnega zbora.
Da so bila opozorila zakonodajno-pravne službe državnega zbora upravičena, se kaže tudi v praksi. Potem ko sodišče za kaznivo dejanje tatvine majhne vrednosti ali manjšega poškodovanja tuje stvari ustavi kazenski postopek, saj ugotovi, da gre po novem le za prekršek, postopkov ne prevzema policija. Poleg področne zakonodaje temu botruje že 31. člen ustave, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen – ali pa je bil oproščen ali obsojen. Ker sodišča postopke ustavljajo, to pomeni, da policija ne more za isto tatvino ali poškodovanje tuje stvari začeti novega postopka, tokrat zaradi prekrška.
Tožilci bodo morali ovadbe zavreči
Podobno kot sodniki ravnajo tudi tožilci. »V primerih še nerešenih kazenskih ovadb, ki smo jih prejeli pred uveljavitvijo zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, za kazniva dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena kazenskega zakonika, bodo morali tožilci kazenske ovadbe s sklepi zavreči, saj ne gre več za kazniva dejanja. To velja za vse prejete kazenske ovadbe, vse zadeve v dopolnitvah kazenskih ovadb, vse zadeve v posameznih preiskovalnih dejanjih, vse zadeve v postopkih odloženih pregonov in postopkih poravnav. Zadeve bodo po izdaji sklepa o zavrženju posredovane policiji kot pristojnemu prekrškovnemu organu,« so nam pojasnili na vrhovnem državnem tožilstvu, kjer opozarjajo, da Šutarjev zakon pušča tudi druga odprta vprašanja, predvsem zato, ker se zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine in na novo določenega prekrška ne prekrivajo v celoti.
Dikcija kaznivega dejanja tatvine majhne vrednosti v kazenskem zakoniku namreč zajema tudi sam namen storilca (da je ukradel blago manjše vrednosti in imel tudi namen ukrasti zgolj manjšo vrednost), po Šutarjevem zakonu pa so majhne tatvine vezane izključno na vrednost ukradenega.
Eden izmed učinkov Šutarjevega zakona bo tako tudi ta, da bodo osumljenci in obtoženci, ki so se vmesnem času znašli v (pred)kazenskih postopkih zaradi manjših tatvin in poškodovanj tujih stvari, dejansko pomiloščeni. Da za nazaj prekrškovnih postopkov ne uvajajo, so nam potrdili tudi na policiji, kjer pa so hkrati že začeli sankcionirati tatvine majhne vrednosti in manjša poškodovanja tuje stvari, ki so jih obravnavali po sprejemu Šutarjevega zakona. Policisti zoper storilce sprožijo prekrškovni postopek, v katerem, če vse relevantne okoliščine ugotovijo že na kraju (ko denimo varnostnik tatu v trgovini zasači pri kraji), takoj napišejo položnico s predpisano globo, imajo pa tudi možnost, da na sodišče podajo obdolžilni predlog. To možnost naj bi sicer uporabljali predvsem v primerih, ko gre za mladoletne storilce.
Neenaka obravnava
Zapleti s prekvalifikacijo malih tatvin in manjših poškodovanj tuje stvari v prekršek niso nepričakovani. Na tožilstvu so, poleg že omenjenih pomislekov o ustavljanju kazenskih postopkov, v postopku sprejemanja zakona opozarjali tudi na druge sporne učinke, ki jih bo Šutarjev zakon v tem delu potegnil za seboj. Kazenski zakonik denimo definira tudi kaznivo dejanje prikrivanja, ki predpisuje kazen do dve leti zapora za tiste, ki kupijo ali kako drugače sprejmejo ali razpečujejo stvari, za katere vedo, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem – v praksi gre pogosto prav za ukradeno blago. Po novem slednje sploh ne bo več kaznivo, kadar bo šlo za ukradene predmete manjše vrednosti, saj ti ne bodo pridobljeni s kaznivim dejanjem, temveč zgolj s prekrškom.
Hkrati je mogoče slišati tudi pomisleke o neenaki obravnavi storilcev kaznivih dejanj, saj druga, tatvini sorodna kazniva dejanja, kot je na primer zatajitev (»kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, se kaznuje z zaporom do dveh let«), ostajajo kazniva tudi v primerih, ko gre za minimalno škodo oziroma premoženjsko korist.
