»Nisem budala, da bi to naredil. Rad bi povedal celemu svetu in narodu, da nisem!« je bil razburjen Vehid Krupić, ko so ga vprašali, ali je zanetil požar v hiši v ljubljanskem Zalogu, v kateri je živel. Plameni so se razširili še na sedem hiš. Tako kot je bil odločen na začetku sojenja, je bil tudi na koncu, vendar je sodišče vseeno odločilo, da je kriv in da mora za leto in sedem mesecev v zapor. »Vem, da tega nisem storil. To je krivica!« je bil hud. Na sodbo se je pritožil, a je bil nedavno spet razočaran, kajti višje sodišče jo je potrdilo. Zagovornik Milan Vajda pa ni odnehal: pritožil se je še na vrhovno sodišče. Zaprosil je tudi, da bi 68-letniku odložili prestajanje kazni.
Požar je izbruhnil 23. junija 2015 ob drugi uri ponoči. Goreti je začelo na okenski polici in pred vrati. »Ker tam ni bilo nobenega vira energije, je lahko začelo goreti le zato, ker je bil ogenj podtaknjen,« je na sojenju zatrdil izvedenec Janez Golja. Krupić se je strinjal, a za požig okrivil nekega »cigana Muja«. Zameril naj bi se mu, ker je pomagal dekletu, ki sta jo »cigan in njegova žena« izkoriščala, je bilo razbrati iz njegovega zmedenega zagovora.
Mirno in brezbrižno
Zatrdil je, da je ponoči gledal televizijo, ko je zaslišal pok. Videl je, da zunaj gori fotelj, pod njim pa steklenico. Rešil se je skozi okno, je dejal. Na požarišču ni nihče opazil ne fotelja ne steklenice, zabeležena nista bila ne v zapisniku o ogledu ne na fotografijah. Tudi sledi vnetljive tekočine niso našli. Po Goljevih besedah ni bila uporabljena ali pa je vsa zgorela. Sledi niso našli niti na Krupićevih rokah – izvedenec je dejal, da prenos na roke ni nujen, lahko pa so bile uporabljene rokavice. Zanimiva je bila tudi izpoved zavarovalniškega cenilca, da mu je Krupić o požaru pripovedoval nenavadno mirno in brezbrižno. Skrbelo ga je le za televizor in aparat za pomoč pri dihanju. Ko se je čez nekaj dni cenilec vrnil, v hiši ni bilo več hladilnika, štedilnika, pečice in pomivalnega korita. Krupić je razlagal, da so jih odnesli neznanci. Pa da je imel 2000 evrov vreden glasbeni stolp, čeprav ga ob ogledu tam ni bilo.
Cenilcu je govoril, da je edini lastnik hiše, čeprav je bil le 20-odstotni. Preostalo je bilo last bivše žene, ki se je zaradi njegovega nasilja že davno odselila in leta 2006 ločila. Zaradi tega je bil tudi v zaporu, v varno hišo in kasneje v majhno občinsko stanovanje se je umaknila takoj, ko so ga izpustili. Vendar jo je še vedno klicaril in ji grozil, da si je »prislužil« prepoved približevanja. Govoril ji je, da bo »vse požgal« in »vrgel v luft«. Tudi sosedu je rekel, da bo raje vse zažgal, kot da gre iz hiše, in da ga bivša ne bo metala ven. Hišo je namreč želela prodati in razdeliti kupnino.
Kljub temu da ni bilo nobenega neposrednega dokaza, je sodišče ocenilo, da je posrednih povsem dovolj in da vsi skupaj nedvomno potrjujejo njegovo krivdo. S tem so se strinjali tudi višji sodniki. Ženi se je želel maščevati in jo prikrajšati za denar, ki bi ga dobila od prodaje. Pri odmeri kazni so upoštevali njegovo predkaznovanost, nastalo visoko škodo in zloben namen. Požar je zanetil, medtem ko so ljudje doma spali. Ni mu bilo mar ne za ljudi ne za lastnino, so poudarili. Povzročil je za 147.500 evrov škode, del katere mora prevzeti nase. Nekdanji ženi mora plačati okoli 47.000 evrov z obrestmi, trem zavarovalnicam in Javnemu stanovanjskemu skladu MOL pa dobrih 77.000 evrov. Ali ima denar kje vzeti, je pa drugo vprašanje.
