Več kot tri desetletja po prvem umoru je newyorški arhitekt Rex Heuermann na sodišču priznal, da je med letoma 1993 in 2011 umoril osem žensk. Serijski morilec z Long Islanda je skoraj zagotovo sodil še več ženskam, posmrtne ostanke katerih so našli na plaži Gilgo, a jim ga z vsemi (še) ni uspelo povezati. »Kriv sem,« je v sredo potrdil na sodišču. 62-letnik je mirno pojasnil, da je ženske zadavil, trupla nekaterih žrtev razkosal, drugim pa skupaj zvezal noge in glave, so poročali na portalu CNN.
Ostanke je zavil v vrečevino in jih zakopal na plaži na jugu newyorškega Long Islanda. Ob branju obtožnice kmalu po aretaciji poleti 2023 je oče dveh otrok, ki je živel dvojno življenje, kazal povsem drugačen obraz. V solzah je razlagal, da nimajo pravega človeka in da je nedolžen.
Tožilstvo je po priznanju zanj predlagalo dosmrtno zaporno kazen brez možnosti predčasnega izpusta. Kakšna usoda ga čaka, bo izvedel 17. junija.
DNK dobili s koščka pice
S priznanjem krivde se je zaključil primer, katerega začetek sega v leto 1993, ko so našli prvo žrtev. Obsežna kriminalistična preiskava je nov zagon dobila leta 2010, ko so med iskanjem izginule 23-letne Shannan Gilbert odkrili posmrtne ostanke najmanj desetih žensk, od katerih jih je bila večina spolnih delavk, še poročajo na portalu CNN.
Lov na serijskega morilca s plaže Gilgo se je začel, a je preiskava zaradi pomanjkanja dokazov zamrla za še eno desetletje. Leta 2022 je posebna delovna skupina, v kateri so moči združili lokalni kriminalisti, policisti zvezne države New York in šerifovega oddelka, okrožnega tožilstva ter FBI, znova preučila dokaze. Kmalu so kot glavnega osumljenca identificirali arhitekta iz Massapeque.
Policija je odtlej pozorno spremljala vsak njegov korak. Julija 2023 so ga aretirali, potem ko so ga z žrtvami povezali prek bioloških sledi. Na enem truplu so našli njegov DNK, na dveh lase njegove žene, ki pa je v času umorov ni bilo v državi. Domnevajo, da jih je nanju prenesel prav on. Vzorec njegovega DNK za primerjavo so dobili s skorje pice, ki jo je vrgel v smeti. Izmikanja roki pravice je bilo konec, serijski morilec, ki je živel dvojno življenje, je pristal za zapahi.
Ostre kritike
Policija se je dolga leta branila ostrih kritik, da so primere pogrešanih in umorjenih deklet postavili na stranski tir, ker so živele na robu družbe in prodajale svoje telo. Obstajale so celo teorije, da je v umore vpletena lokalna policija. Sami so sicer vztrajali, da morilca niso nikoli nehali loviti, preiskava pa da je bila ves čas odprta. Najbolj strah pa jih je bilo, da bi vmes naleteli na novo truplo.
Na srečo se to ni zgodilo. Heuermannovo priznanje je nekaj miru prineslo tudi družinam njegovih žrtev – to so bile Maureen Brainard-Barnes, Melisse Barthelemy, Megan Waterman, Amber Costello, Jessice Taylor, Valerie Mack, Sandre Costillo in Karen Vergata. Usode teh žensk so zadnja leta popisali v knjigi, o njih pa so posneli tudi dokumentarce in film.
Nadlegoval družine žrtev
Kriminalisti so v preiskavi ugotovili, da je Heuermann natančno in redno spremljal napredek policije v primeru »svojih« umorov, zanimale pa so ga tudi družine žrtev, ki naj bi jih klical po telefonu in jih nadlegoval. A ne le to. Obseden naj bi bil še z nasilno pornografijo, v kateri so zlorabljali ženske, jih posiljevali in (na videz) ubili. Nič kaj v skladu s podobo umirjenega družinskega očeta, kakršno je dajal v domači soseski.
Pred njegovo hišo, ki so jo nekateri opisovali kot temnico, so se v dneh po aretaciji zbirali sosedje in se čudili, s kom so se družili na vrtnih zabavah. Za kovinskimi vrati v kleti, podobnimi kot v trezorju, je policija odkrila od 200 do 300 kosov orožja. Registriranih naj bi jih imel manj kot sto. Ljubezni do pištol, pušk in še česa močnejšega ni skrival. Sodelavci so ga imeli za rahlo čudnega, v družbi nerodnega, a zgovornega. Najraje je govoril o sebi in svojih dosežkih.
