Policisti v Novem mestu za kakršno koli ukrepanje ob povečanju števila nasilnih dejanj ne potrebujejo posebnega dovoljenja ministrstva za notranje zadeve.
V Sloveniji ima policija namreč tako imenovano operativno avtonomijo. To pomeni, da je organ v sestavi ministrstva, vendar ima pri svojem operativnem delu (torej pri izvajanju nalog na terenu, preiskovanju, patruljiranju) visoko stopnjo avtonomije.
O konkretnih operativnih ukrepih odloča vodstvo policije, ne minister. V novomeškem primeru bi bil za ukrepanje v Novem mestu primarno odgovoren direktor Policijske uprave (PU) Novo mesto, ki sicer lahko sodeluje z generalno policijsko upravo (GPU), ki jo vodi generalni direktor policije.
Toda kaj pomeni »bolj ukrepati«? To bi v praksi s policijskega vidika (pravosodje je druga, ločena veja in terja ločeno obravnavo) pomenilo, da bi PU Novo mesto (ali GPU) samostojno sprejela operativne odločitve, kot so povečanje števila patrulj na kritičnih območjih, izvajanje usmerjenih nadzorov in akcij (na primer poostren nadzor v določenih urah), intenzivnejše zbiranje obvestil in preiskav s strani kriminalistov. Uporaba posebnih policijskih pooblastil, ki jih že imajo po zakonu (na primer pogostejše ugotavljanje identitete, varnostni pregledi oseb).
Vloga MNZ in ministra je primarno sistemska, strateška in nadzorna, ne pa operativna. Minister za notranje zadeve lahko policiji daje splošne usmeritve in obvezna navodila (v skladu z zakonom o organiziranosti in delu v policiji). Primer take usmeritve bi bil: boj proti nasilnežem je prioriteta. To je strateška usmeritev, ki policiji nalaga, naj temu področju nameni več virov.
Novomeški policisti zadolženi za načrt ukrepanja
MNZ skrbi za to, da ima policija ustrezne vire za delo – proračun, opremo, kadre, prostore –, izvaja pa nadzor nad delom policije, predvsem sistemski nadzor (ali policija deluje zakonito in učinkovito).
Minister mora biti tudi obveščen o pomembnejših varnostnih dogodkih, vendar to ne pomeni, da daje dovoljenje za akcijo. In ne sme, kar je ključno, neposredno ukazati policistu na terenu, koga naj aretira ali kam naj gre patrulja. To bi bil nedopusten politični poseg v operativno delo policije.
Policija se tudi ne odloča, ali bo ukrepala, temveč kako bo ukrepala. Po zakonu o nalogah in pooblastilih policije so policisti dolžni ukrepati, ko zaznajo kršitve (kazniva dejanja, kršitve javnega reda). Če v Novem mestu opazijo porast nasilja, nimajo samo pristojnosti, da prilagodijo svoje delo in ukrepajo, da bi zagotovili varnost, temveč so to dolžni storiti.
Znano je tudi, da glede teh stvari občine sodelujejo s pristojnimi iz policijskih struktur. Eno od ključnih vprašanj v Novem mestu torej je, ali je to novomeška občina počela, kako pogosto in kakšni so bili dogovori.
Če torej v nekem mestu, na nekem območju, opažajo več nasilja, bi Policijska uprava Novo mesto, samostojno ali v dogovoru z drugimi, morala sprejeti načrt ukrepov in ga začeti izvajati. O tem bi obvestila ministra, minister pa bi izvajanje ukrepov lahko politično podprl (na primer v javnosti ali z zagotavljanjem dodatnih virov, če bi bili potrebni), ne bi pa dajal dovoljenja za začetek teh ukrepov.
Minister pa lahko v različnih primerih – tako se je tokrat tudi zgodilo – sprejme objektivno odgovornost. Vendar je resnične razloge treba iskati tudi drugod, na drugih ravneh.
Zadnja sprememba: 13.13 - dodana informacija o odstopu.
