»Razumem obtožbo, kriv sem in žal mi je,« se je na zagrebškem sodišču pokesal Brežičan Roman Stunković, širše znan pod vzdevkom »ropar z vrtnico«. »Že prej bi prišel na sodišče, ampak mi v Sloveniji tega niso pustili,« se je še izgovoril in dodal, da na vprašanja ne misli odgovarjati. Presenetljivo za vse prisotne je krivdo priznal za rop na dan žena leta 2017, ko je iz sefa podjetja Moro & Kunst odnesel več kot 200 tisoč evrov vreden plen, povečini zlata. Tega je nekam skril in še danes se ne ve kam. Na zagrebškem sodišču so ga na sedem let in pol zapora v odsotnosti obsodili že leta 2022, a ker je moral najprej odslužiti kazen za svoje grehe v domovini, so ga v zagrebški zapor Remetinec izročili šele oktobra lani. Zahteval je obnovitev postopka, s priznanjem pa si je pred dnevi zagotovil »popust« pri kazni. Po novi, zaenkrat še nepravnomočni sodbi, je prejel sedem let in dva meseca zapora, od katere mu bodo odšteli še zadnjih nekaj mesecev, preživetih v priporu. Po poročanju hrvaškega časnika Jutarnji list zaenkrat še ni jasno, ali se bo Stunković morda pritožil na višino kazni, ki naj bi jo prestajal v Sloveniji.
Brežičan si je vzdevek »ropar z vrtnico« prislužil na dan žena leta 2017. Takrat je s ponarejeno osebno izkaznico pod imenom Ivan Ćurković vstopil v poslovno stavbo Eurotower sredi Zagreba ter se z dvigalom peljal do 11. nadstropja, kjer je prostore imela agencija za odkup plemenitih kovin Moro & Kunst. Kot se za kavalirja spodobi, je tamkajšnji zaposleni najprej čestital za praznik in ji izročil eno od vrtnic, potem pa ji natvezil, da bi rad prodal dve zlati palici. Ko je odprla sef, ji je na glavo prislonil pištolo in zahteval, da mu v torbo zloži zlato in denar. Zvezal ji je roke in noge ter ji v usta zbasal cunjo. Vse to pa je počel z eno roko v mavcu. Brežičan je odnesel za več kot 200.000 evrov blaga, za njim pa se je izgubila vsaka sled.
DNK na kraju zločina
Kot rečeno, se še vedno ne ve, kje je nakradli plen, saj zlata in denarja niso nikoli našli. V hišni preiskavi na njegovem domu v Dobovi niso našli ničesar, kar bi ga povezovalo z ropom, je pa imel po pisanju hrvaških medijev dovolj časa, da je skril nakradeno, saj ga je slovenska policija aretirala šele novembra tistega leta. Nekaj časa je bil v hišnem priporu z nagležnjico za sledenje, na prostost pa so ga izpustili, ko je vrhovno sodišče zavrnilo predlog za izročitev Hrvaški. Kasneje so si premislili, a je izročitev sledila šele po vseh končanih sodnih postopkih v domovini. In teh ni bilo malo – zaradi vlomov, tatvin, ropov in ponarejanja denarja se je znašel na sodiščih v Brežicah, Krškem in Celju.
Stunković je vse do zdaj krivdo za rop zanikal, pa čeprav so ga s krajem zločina povezovale biološke sledi na plastičnih vezicah, s katerimi je zvezal uslužbenko oropanega podjetja. Žensko je pravzaprav zvezal dvakrat – ko je v vitrini opazil zlato, jo je odvezal, da jo je lahko odklenila, potem pa jo zvezal z novimi vezicami. Njegove sledi so našli na prvih, prerezanih vezicah. DNK se je ujemala s sledmi pri 71.000 evrov težkem ropu v Termah Čatež leta 2007, zaradi katerega je bil pri nas obsojen na osem let zapora.
Na sojenju na Hrvaškem je lani pričala tudi uslužbenka podjetja, ki ji je »posavski kavalir« na glavo prislonil pištolo. Vidno pretresena ga je opisala kot nemarnega, s športno čepico na glavi, očali in neobrito brado, močno je smrdel po alkoholu. Bilo jo je na smrt strah, saj je imel Stunković pištolo v njeno glavo uperjeno ves čas ropa. Dodatna panika jo je zagrabila po njegovem odhodu. Na srečo mu ni uspelo zakleniti vrat pisarne, tako da ji je zvezani nekako uspelo prilesti do vrat, jih rahlo odpreti in na hodnik pomoliti glavo. Nekdo jo je opazil in ji priskočil na pomoč.
