»Obtoženega poznam še iz časa, ko se je imenoval Sebastjan Colarič. Veliko sva bila skupaj, bila sva prijatelja. Po usodnem dogodku pa je kar naenkrat izginil in danes nimava več nobenih stikov,« je Borislav Zafran, zastopnik ljubljanskega Strelskega društva Vojni veteran, povedal na začetku zaslišanja prek videokonference. Na celjskem sodišču je bil v kazenskem postopku zoper Sebastiena Abramova zaslišan kot priča. Tožilstvo slednjemu očita umor Sare Veber, ki jo je 15. marca 2015 ustrelil s polavtomatsko puško, a sam vztraja, da je šlo za nesrečo. Predsednica senata Marjana Topolovec Dolinšek, Abramov zagovornik Michael Rotter, tožilec Gorazd Kacijančič in Matjaž Šaloven, pooblaščenec oškodovancev, staršev pokojne Sare Veber, so priči zastavili več vprašanj. Ta so se večinoma nanašala na ravnanje z orožjem. Kot je dejal Zafran, je pokojno Saro videl le enkrat v življenju, ko je zraven Abramova prišla na strelišče. »Enkrat so bili z njim tudi Sarini starši,« je dejal. Na vprašanje tožilca, kakšen je bil Abramov odnos do orožja, je Zafran dejal, da je z orožjem vsekakor znal rokovati, saj mora vsak imetnik orožnega lista prej opraviti izpit iz uporabe in varnosti orožja. Bil je tudi dober strelec. »Vendar je varnost na prvem mestu in vsak ve, da mora biti nabojnik vedno izven orožja. Orožje pa se samo ne more sprožiti,« je povedal. In na vprašanje, ali strelec lahko po nesreči sproži orožje, odgovoril: »Ko se repetira, prst nikoli ne sme biti na sprožilcu. To dobro ve vsak strelec. V moji 32-letni karieri se kakšnega takšnega primera ne spomnim.« Ter dodal, da tudi če pride do zastoja, orožja ne moreš repetirati. »V takih primerih je treba puško odnesti k puškarju,« je dejal Zafran. Na vprašanje pooblaščenca, ali je za sprožitev pri konkretni puški potrebna večja sila, je odgovoril pritrdilno.

Mislil, da gre za potegavščino

V nadaljevanju so zaslišali tudi Marka Turka, Abramovega prijatelja, po poklicu kriminalista, ki je bil v tistem času vodja policijskega okoliša na policijski postaji Ljubljana Moste. »Abramov je bil eden od mojih virov. Poznava pa se nekje od leta 2010,« je povedal Turk. Na vprašanje, kaj to pomeni, da je bil on njegov »vir«, je razložil, da je to oseba, ki lahko pride do informacij, ki so policiji v pomoč. A se nista družila le službeno, temveč tudi zasebno. »Lahko pa povem, da je bil pred tragičnim dogodkom obtoženi povsem druga oseba,« je dejal. Na vprašanje, česa se spomni s 15. marca 2015, ko je prišlo do tragičnega dogodka, je odgovoril, da ga je Abramov tisti večer poklical. »Rekel je, da se je zgodilo nekaj hudega. Najprej sem mislil, da se norčuje, da gre za potegavščino, zato sem odložil telefon. Potem me je ponovno poklical, jaz pa sem sedel v avto in se namenil proti Žalcu,« je pripovedoval. A ko je prispel v Pernovo, Abramova ni bilo več tam, pač pa je že bil na poti v Vojnik. »Potem sem se odpeljal tudi tja. Bil je še v sprejemni pisarni. A je bil čisto iz sebe, zmeden, raztresen,« je dejal Turk. Šele pozneje mu je povedal, kaj naj bi se zgodilo. »Meni je rekel, da je že deset dni pred tem čistil orožje, ki je nekaj 'štekalo'. Želel ga je reklamirati, a mu je prodajalec rekel, naj puško repetira, da se uteče. In to naj bi počel tisti dan,« je povedal Turk. Kot je še dejal, se je pozneje od Abramova in vsega, kar je povezano z njim in tem dogodkom, distanciral, postopoma so usahnila tudi njuna druženja.