»Bi nas napadli, če bi se uspeli prebiti iz ograde?« »Ne morem zatrditi, da nas ne bi. Odvisno od karakterja in trenutnega stanja vsakega od njih,« mirno razloži Marko Medvešek, vodja oddelka za šolanje službenih psov. Na poligonu za vadbo čakata nizozemski ovčar Grom in njegov vodnik.
Kuža nas opazi, a ker ne predstavljamo nikakršne nevarnosti, nas ignorira. Osredotočen je na svojega šefa. »Poleg nagona je pri psih za splošno rabo izjemno pomembna psihična stabilnost. Ne sme biti obremenjen z okolico, poslušati mora svojega vodnika. Sistem šolanja je bil nekoč drugačen, na korenček in palico, danes pa se vse dela na osnovi pozitivne motivacije,« na vprašanje o morebitnem tepežu odvrne Medvešek. Dvoletnik je tik pred diplomo in bo z vodnikom, s katerim sta skupaj že, odkar je bil mladič, decembra šel na teren. Tam bo predvsem skrbel za vzdrževanje javnega reda in miru. »Imeti mora razvit obrambni nagon, saj čuva teritorij, vodnika in sebe. Da pes ugrizne, ga moraš naučiti. A tega ne bo storil sam od sebe, temveč zgolj na povelje,« med Gromovim prikazom veščin pripoveduje Medvešek. Kužki skoraj vse šolanje nosijo nagobčnik. »To je tako, kot bi boksarja v ring poslal z zvezanimi rokami in mu ukazal, naj se tepe,« slikovito opiše situacijo.
Tretji poskus pri lastni vzreji
V Sloveniji imamo na terenu trenutno okoli 140 službenih psov, od tega jih je 98 za splošno, drugi za specialistično uporabo, kar pomeni, da jih izšolajo za iskanje prepovedanih drog, eksplozivov ter sledi krvi in sperme. Pri tovrstnih nalogah se najbolje odrežejo lovske pasme, s policisti na terenu pa ovčarji in rotvajlerji. Prve učne programe so honorarni inštruktorji v slovenski policiji začeli izvajati že leta 1947, zaradi dobrih rezultatov pa so že dve leti pozneje ustanovili šolo, s čimer se je začel sistematični razvoj kinologije v Jugoslaviji. Prvi vodniki in psi pa so na teren odšli že jeseni leta 1950. Več kot pol stoletja je imela šola svoje prostore v Podutiku, pred desetimi leti pa so se preselili na Gmajnice na jug Ljubljane, kjer so še danes.
Za lastno vzrejo psov so se odločili že na samem začetku, a so jo, ker je bila predraga, ukinili že leta 1959, pse pa začeli kupovati pri zasebnih rejcih. Sredi 70. let so projekt zagnali še enkrat in ga pozneje znova opustili. »Upam, da se ne bo še tretjič ponovila ista zgodba,« resno pripomni Medvešek. »Nekdo se upokoji, naslednika ni, najlažji izgovor pa je, da se ne splača. Z lastno vzrejo je res ogromno dela, a so rezultati veliko boljši,« prikima. Na Gmajnicah imajo trenutno dve nemški ovčarki in eno kratkodlako nemško ptičarko, ki uspešno usklajujejo službo in družino. Ptičarka, izurjena za iskanje sledi krvi in sperme, je pred kratkim povrgla mladiče. Polni navdušenja se prikobacajo do vrat ograde, nas začnejo vohati in lizati. »Če imaš rad pse, je to najlepše delo, kar si ga lahko želiš,« s širokim nasmeškom na obrazu in žarom v očeh pristavi Medvešek, medtem ko trojica mladičev prežvekuje njegove prste.
Rešujejo življenja
Vez med vodnikom in njegovim psom je zelo posebna, saj v številnih primerih kosmatinec po službi z njim odide tudi domov. »Prvi je vedno najljubši,« se Medvešek spominja rotvajlerja, s katerim sta pred leti osvajala prve skupne korake v šoli. Iz tistih časov se spominja dveh primerov, ko sta mu štirinožna partnerja rešila življenje. »Za hrbet se mi je prikradel možakar s kovinsko palico v roki. Sam sem bil obrnjen v drugo smer, ker sem zadrževal množico. Pes me je tako potegnil za roko, da sem mislil, da mi jo bo utrgal. Skočil mu je v obraz in mu izbil nekaj zob. Takrat me je rešil vsaj pred hujšo poškodbo, če ne pred čim drugim,« resno pove. Podobno situacijo je doživel še med intervencijo, kjer ga je kuža rešil pred napadalcem s sekiro. »Čeprav jih učimo, da se odzovejo na povelje vodnika, pa morajo biti v nevarnih situacijah groženj ali napada tudi samoiniciativni,« še doda.
Pse so nekoč upokojili pri desetih letih, danes državi služijo, dokler jim to dopušča zdravje. Jesen svojega življenja običajno preživijo z vodniki. »Še vedno so last policije, ki jim zagotavlja dosmrtno veterinarsko oskrbo in prehrano, živijo pa doma pri svojem človeku. To nam je pred leti uspelo zagotoviti po dolgotrajnih bojih. Res je za nas to dodaten strošek, a če pes za nas dela deset let, ga potem ne moremo kar nekam brcniti.«
