Več let sta bili trupli otrok stlačeni v starih kovčkih, ki so ju avgusta 2022 odkrili v zapuščenem skladišču v Aucklandu. Nekaj mesecev kasneje so 45-letno Hakyung Lee iz Južne Koreje, kjer se je rodila, izročili Novi Zelandiji. Na višjem sodišču so ji v sredo izrekli dosmrtno zaporno kazen, za pogojni izpust pa lahko prvič zaprosi po 17 letih, poročajo mediji.
Smrdelo po gnilem mesu
Šestletnega sina Minu Joja in osemletno hčer Yuno Jo je njuna mama ubila leta 2018, ko jima je v pomarančni sok stresla prevelik odmerek zdravil na recept. Njuni trupli je zavila v plastične vrečke, ju stlačila v kovčka, ta pa skrila v omarico v primestnem skladišču na obrobju Aucklanda. Otroka sta bila tam več let.
Leta 2022 je nanju naletela družina, ki je zapuščeno omarico kupila na spletni dražbi. Po poročanju lokalnih medijev je iz kovčka s človeškimi ostanki zaudarjalo po vsej soseski. Kupci so najprej mislili, da neprijetne vonjave prihajajo od kadavra kakšne živali, ki se je zavlekla med stvari, a jih je ob odprtju kovčkov pričakalo veliko presenečenje. »Smrdelo je po gnijočem mesu mrtve živali,« je vonj na sojenju opisal policist Tevita Tuipulotu.
Se je zavedala, kaj počne?
Potem ko je skrila trupli otrok, si je Hakyung Lee spremenila ime in leta 2018 odpotovala v rodno Južno Korejo. Po odkritju trupel so jo izsledili, jo aretirali in jo v roku nekaj mesecev izročili Novi Zelandiji. Čeprav je krivdo sprva zanikala, je sčasoma priznala, kaj je storila. Na sojenju so torej bolj ali manj ugotavljali le, ali se je zavedala svojega dejanja ali pa je bila neprištevna. Njena odvetniška ekipa je namreč vztrajala, da jo je smrt moža privedla do hude duševne stiske, v kateri se ni zavedala, kaj počne.
Po moževi smrti novembra 2017 naj bi se obtožena umaknila v osamo, imela naj bi vse hujše samomorilske težnje. Otroka naj bi ubila, da ne bi bila nesrečna v svetu brez svojih staršev. »Bila je bolna. Prišla je do sklepa, da je najbolje, da vsi trije umrejo,« je še izpostavila zagovornica. Ubiti je nameravala tudi sebe, a naj bi si napačno odmerila količino zdravil.
Izvedensko mnenje psihiatrične stroke je pokazalo, da je 45-letnica v času dejanja najverjetneje trpela za atipično depresijo, povezano z dolgotrajnim žalovanjem ob izgubi moža. Sodnik Geoffrey Venning je zaključil, da je otroka ubila, ker se po moževi smrti ni zmogla spopasti z bremenom in odgovornostjo skrbi zanju. Vpliv na njene odločitve je imelo tudi slabo duševno stanje. »V času zakona ste se močno zanašali na moža. Niste zmogli sprejeti, da je vse bolj bolan. Morda sta vaju otroka tudi nenehno spominjala nanj in na vaše prejšnje življenje, ki se je tako kruto končalo,« je še pojasnil ob izreku kazni.
Preiskava pa je pokazala, da je dobro vedela, kaj počne, in da je dejanje celo načrtovala. Le nekaj dni pred umorom otrok je namreč kupila letalsko vozovnico zase za v Južno Korejo, obiskala pa tudi frizerja, pri katerem je pustila celo premoženje. V mesecih po moževi smrti pa je otroka peljala na dvomesečno potovanje po Južni Koreji, za kar je zapravila okrog 30.000 evrov.
V zaporu ji grozijo
Tik pred izrekom kazni je sodnik prebral izjavo Choon Ja Lee, mame obsojene in babice umorjenih otrok. »Bolečina mi je zarezala v telo. Nisem mogla niti dihati,« je opisala tesnobo, ki jo je čutila ob spoznanju, da njenih vnukov ni več. Ker ni mogla spati, se je zatekla k alkoholu. Povedala je še, da so jo zaradi hčerinih dejanj izločili iz lokalne cerkvene skupnosti. »Bila sem mama morilke. Nihče ni hotel imeti opravka z menoj,« je bila jasna. Mož ji je umrl, sin živi v Avstraliji, v Južni Koreji je ostala sama. Tudi sama je večkrat razmišljala o samomoru. Žal ji je, da ni pomagala hčeri, saj bi tako lahko preprečila tragedijo. »Če si je tako želela smrti, zakaj ni ubila le sebe, nedolžnih otrok pa pustila pri življenju?« se je še vprašala.
Po navedbah njenih zagovornikov trpi tudi morilka sama. Živeti mora namreč z zavedanjem, kaj je storila – najhujši zločin, ki ga lahko stori mama. Pojasnila sta, da so tudi njo izločili iz skupnosti in da je v zaporu tarča groženj.
