Od počitnic običajno pričakujemo veliko, se pa včasih zgodi, da nas krepko razočarajo. Kar se je zgodilo tudi paru, ki se je prek turistične agencije odpravil na osemdnevno letovanje na špansko Palmo de Mallorco. Za dobrih 1600 evrov so bili dogovorjeni letalski prevoz, prevoz do hotela in nazaj na letališče ter namestitev v dvoposteljni sobi s pogledom na morje, s klimo, balkonom in polpenzionom v trizvezdičnem hotelu. Želela sta si sprostitve in razvajanja, to je bil prvi skupni dopust po sedmih letih. Pričakovala sta torej brezskrbne dni, polne užitka, dobila pa razočaranje in stres, sta zapisala v tožbi, ki sta jo po koncu vložila proti turistični agenciji. Nesrečni dopust se je zgodil poleti 2015, šele zdaj pa je sodišče o tožbi dokončno odločilo.
Kaj je šlo narobe? Po prihodu v hotel sta ugotovila, da zanju nimajo sobe. Od štirih popoldne do desetih zvečer sta opravila več telefonskih reklamacij in čakala; v nadomestni hotel so ju (brez večerje) nastanili šele v poznih večernih urah. Soba ni imela pogleda na morje, niti ni bila obrnjena na morsko stran in tudi zapustiti sta jo morala že naslednji dan ob 9. uri. Tokrat sta ostala brez zajtrka. Ob 13. uri sta dobila sobo v depandansi pogodbeno dogovorjenega hotela, v kateri pa klima ni delovala, spet sta pogrešala pogled na morje ali da bi bila vsaj obrnjena na morsko stran. V njej sta preživela drugo in tretjo noč. Potem so ju vendarle preselili v pogodbeno dogovorjeni hotel, kjer sta preživela preostanek dopusta. Tudi iz te sobe morja nista videla, bila je majhna, z neustreznim balkonom (nišo z obokom) in za povrh tik nad dostavno potjo in zabojniki za smeti, zato ju je ponoči budil hrup smetarskih tovornjakov.
Dvajset evrov na dan
S tožbo sta prek sodišča zahtevala, da jima turistična agencija povrne vse stroške aranžmaja in parkirnine (1660 evrov), plača pa tudi vsakemu 3000 evrov odškodnine (z zakonitimi zamudnimi obrestmi) zaradi tako imenovane izgube užitka na počitnicah. Okrožno sodišče jima je le delno ugodilo: sklenilo je, da jima mora agencija na račun znižanja cene potovanja povrniti 440 evrov, zaradi izgube užitka pa vsakemu plačati 400 evrov (50 evrov na dan). Višje sodišče je sodbo potrdilo, a se je agencija obrnila še na vrhovno sodišče. Trdila je, da bi jima bila odškodnina zaradi izgube užitka lahko pravno priznana le, če bi bilo njuno potovanje uničeno in izjalovljeno, kar pa se ni zgodilo. In da je tudi v udobni in urejeni sobi brez pogleda na morje in velikega balkona, a s pestro hotelsko ponudbo, tudi bazeni, vseeno mogoče imeti kakovosten dopust.
Vrhovni sodniki so na koncu odločili, da jima odškodnina zaradi skaljenega pričakovanega dopustniškega užitka pripada, vendar precej nižja. Ni se jim zdelo primerno, da se je (ker pri nas na tem področju ni izoblikovane sodne prakse) prvostopenjsko sodišče sklicevalo na odškodnine, ki jih prisojajo v Avstriji. Temu je ugovarjala tudi agencija, češ da je tam povprečna plača skoraj dvakrat višja kot pri nas. So pa kot primerljivega navedli (vsebinsko sicer povsem drugačen) primer tožnika, ki je zaradi protipravnega izklopa elektrike sredi zime zbolel za angino in gripo in je bil zato 10 dni na bolniški. Kot so zapisali, so takrat za večjo škodo prisodili nižjo odškodnino v višini 0,34 povprečne mesečne neto plače. In zaključili, da je pravična odškodnina za okrnjen užitek na Mallorci odškodnina v višini 0,14 povprečne mesečne plače, kar pomeni za vsakega od tožnikov 20 evrov na dan. Vsak je torej dobil zgolj 160 evrov.
