»Vsak starš pozna občutek panike, ko otroka nenadoma izgubi izpred oči. Večina se jih nemudoma najde, a se taki dogodki ne končajo vedno srečno. Policijski organi v Evropi dobijo okoli 300.000 prijav pogrešanih otrok na leto. Marsikaterega odpeljejo čez mejo,« pravi Frank Hoen, ustanovitelj in predsednik organizacije Amber Alert Europe. »Če želimo povečati možnosti za rešitev pogrešanega otroka, moramo nujno okrepiti sodelovanje med policijami v evropskih državah, hkrati pa razvijati nova orodja in postopke,« dodaja. Med drugim so prav to počeli na dvodnevni mednarodni konferenci v Ljubljani, ki je potekala pod okriljem evropske mreže policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe, ki so se je udeležili strokovnjaki iz vse Evrope pa tudi Avstralije, Kanade, ZDA … Razlogi, da otrok izgine, so različni, lahko gre za druženje s sovrstniki, uporništvo, željo po dogodivščinah, zaljubljenost, neuspeh v šoli, nesoglasja v šoli ali doma, navaja Damjan Miklič, vodja mreže policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe in vodja oddelka za krvne in spolne delikte v slovenski policiji. Enotnega razloga ni. Večinoma jih policija najde vse. »Za pobeg otroka od doma je mnogokrat razlog kaznivo dejanje, spolne zlorabe ali fizično in psihično trpinčenje. V takih primerih je treba preiskati vzrok ter vključiti vse institucije, od šole do zdravnikov in centrov za socialno delo,« dodaja notranja ministrica Tatjana Bobnar.
Izginiti ni nezakonito
Starejši so pogrešani iz drugačnih razlogov. Nekateri se izgubijo, drugi se sprejo z bližnjimi, tretji imajo zdravstvene težave, lahko se tudi ponesrečijo ali naredijo samomor. Samo odstotek ali dva sta posledica kaznivega dejanja. »Vzroki so si v različnih evropskih državah podobni, pa tudi z leti se ne spreminjajo,« odgovarja vodja enote za pogrešane osebe pri švedski policiji Susanne Welander. V večini evropskih držav so zadnja leta zaznali porast samomorov med pogrešanimi, in to zaradi stanja, v katerem se je znašla Evropa, torej vojne, gospodarskih razmer, pandemije. Primerov se policisti lotevajo drugače kot pred leti, z novimi metodami preiskovanja, DNK-profiliranjem, uporabo brezpilotnikov, psihološkim profiliranjem … Zakoni glede tega so po državah EU različni, saj je v nekaterih nekaj zakonsko dovoljeno, v drugih ne. »Skupno pa nam je, da ni nezakonito izginiti, kakor tudi ne umreti,« dodaja Welanderjeva. Take primere je po njenem težje preiskovati, saj policija nima pravnih sredstev, s katerimi bi preiskovala primer, kot bi ga sicer pri kaznivem dejanju. V teoriji je iskanje pogrešanega danes, v dobi telefonov in GPS-lokalizacije, lažje, a mora policija delati v zakonskih okvirih. Povezovanje med evropskimi državami je nujno, prav tako sodelovanje znotraj držav, denimo z gasilci, gorskimi reševalci, vodniki slednih psov.
Oseba v Sloveniji ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva, ne glede na morebiten sum kaznivega dejanja. Tako na seznamu pogrešanih še vedno ostaja od maja 1969 pogrešani Franc Selišnik. Pogrešanje osebe je treba čim prej prijaviti, policija še enkrat ponavlja, da nikakor ne drži mit, da mora od izginotja preteči najmanj 24 ur. Čas je namreč odločilen dejavnik, saj so prve ure ključne. Pogrešane v več kot polovici primerov najdejo v nekaj urah, v 80 odstotkih pa v enem dnevu. 20 odstotkov jih ostane pogrešanih. Pogrešani se v slabi tretjini primerov sami vrnejo domov, kakih 30 odstotkov jih najde policija, 30 odstotkov pa družina, prijatelji, občani. Določen odstotek jih najdejo mrtvih.
