Več kot dvajset tisoč ljudi – 20.678 - je lani na cestah držav EU umrlo v prometnih nesrečah. »To je 56 ljudi na dan. Kot bi na vsakih nekaj dni strmoglavilo letalo, v katerem bi umrli vsi,« je s plastičnim primerom ponazoril Antonio Avenoso, izvršni direktor Evropskega sveta za varnost v prometu (ETSC). In kar četrtina teh smrti je bila povezanih z alkoholom, torej več kot pet tisoč.
Lani so vozniki pod vplivom alkohola pri nas povzročili 1590 prometnih nesreč, v katerih je umrlo 17 oseb, 128 jih je bilo hudo poškodovanih, 626 lažje. Največ povzročiteljev je bilo starih med 35 in 44 let. »Zaradi povzročitevljev nesreč ob dovoljeni meji alkohola v krvi je lani v skoraj 300 nesrečah umrlo šest ljudi,« je pojasnila Simona Felser, v. d. direktorja Agencije za varnost prometa (AVP). Najmlajši umrli v nesreči je bil petnajstletnik, ki je pod vplivom alkohola tudi sam povzročil nesrečo. Poleg njega je nesrečo v opitem stanju lani povzročilo še šest drugih najstnikov.
Do konca septembra letos so številke v primerjavi z lanskimi za odtenek nižje, a vseeno daleč od tistih, ki bi si jih strokovnjaki, policija in zagotovo tudi udeleženci v prometu želeli. Varne meje pitja alkohola ni, poudarjajo v AVP. Pa še: »Alkohol in droge niso 'krivi' za prometno nesrečo. Polno odgovornost nosi človek, ki se pod vplivom alkohola ali drog poda v promet.« Pa naj bo to v avtu, na motorju, kolesu, e-skiroju …
Avtomobilski alkotest
Raziskave kažejo, da je človek v 93 odstotkih odločilni dejavnik prometnih nesreč. V prvi vrsti to pomeni, da pravzaprav sploh ne gre nesrečo, temveč za trčenje. »Koliko žena in otrok se je že vozilo s pijanim voznikom, torej možem in očetom?« se je vprašal Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot. Moški so izpostavljeni zato, ker tako pri nas kot v Evropi nasploh nesreče pod vplivom alkohola povzroči okoli 90 odstotkov moških.
V samostojni Sloveniji je na cestah doslej umrlo nekaj manj kot osem tisoč ljudi, več kot dva tisoč je življenje izgubilo zaradi alkoholiziranih voznikov. In če je človek v veliki večini odločilni dejavnik za trčenje, potem lahko sam vpliva tudi na zmanjšanje njihovega števila in s tem znižanjem števila mrtvih. A kako to doseči? »Zviševanje sankcij se pri odvračanju težjih kršiteljev in trdovratnih povratnikov od vožnje pod vplivom alkohola ni izkazalo kot učinkovito,« je bila jasna Simona Felser iz AVP, zato se ji ob ostalih možnostih zdi pomembno preučiti tudi vgradnjo alkoholnih ključavnic, ki bi bile del dopolnilnega prekrškovnega ukrepa oziroma rehabilitacijskega programa.
Kaj sploh je alkoholna ključavnica? Gre za (blokirno) napravo, v katero mora voznik pihniti, preden lahko prižge motor vozila. Nekakšen avtomobilski alkotest. Če za volan sede opit, avta ne more prižgati. Po navedbah Antonia Avenose iz ETSC obstaja več tehničnih rešitev, ki preprečujejo pihanje v napravo z balonom ali pomočjo trezne osebe. Ne gre za nekaj novega, na Švedskem in Finskem to tehnologijo poznajo in uporabljajo že leta, sisteme pa najdemo tudi v Franciji, na Poljskem, v Litvi, Belgiji, uvajajo jih v Italiji, v Avstriji pa so lani zaključili petletni pilotni projekt testiranja v praksi.
Okoli 3500 evrov na leto
V Belgiji alkoholnih ključavnic ne vidijo kot del kaznovalne politike, temveč kot pripomoček k varni vožnji. Uporabljajo jih namreč kot alternativo sodnemu suspenzu vozniškega dovoljenja zaradi vožnje pod vplivom alkohola. So določene situacije, kjer sodnik lahko odredi takšno alternativo, pri najhujših prekrškarjih pa zakonodaja tega ne dovoljuje.
»Hujše večkratne prekrškarje, pa tudi tiste, ki so 'samo enkrat' vozili z zelo visoko koncentracijo alkohola, sodniki obsodijo na zapor za obdobje od 1 do 3 let (ali celo trajno). V tem obdobju jih nadzoruje in spremlja psiholog, s posebnim poudarkom odvajanja od zasvojenosti. Študije kažejo, da je mogoče vedenje trajno pozitivno spremeniti, če smo bili usposobljeni in nadzorovani med obdobjem alkoholne blokade. To je zmagovalna situacija, saj naše ceste postajajo varnejše in storilec dobi možnost, da še naprej vozi in s tem nadaljuje svoje socialno in poklicno življenje,« je izkušnje v praksi zadnjega desetletja predstavila Anneliese Heeren iz Belgijskega zveznega urada za mobilnost in transport.
Alkoključavnico si uporabniki lahko izposodijo ali kupijo. Letno zanjo in za program odštejejo 3500 evrov. Največ držav to tehnologijo sprva uvede pri poklicnih voznikih, avtobusarjih, reševalcih, tovornjakarjih, prevozih otrok, v šoli vožnje.
Tempirana bomba na cesti
»V težavnem obdobju življenja sem začel piti. Policija me je večkrat ujela pijanega za volanom in me oglobila. A ker je bila želja po alkoholu zelo močna, kazni niso mogle biti odločujoči dejavnik, da neham piti. Vedel sem, da je nekaj narobe z mano. In da se to nekje mora končati. Ko sem se naslednjič znašel pred sodnikom, sem mu alkoključavnico predlagal kar sam. Če bi namreč nadaljeval tako, kot sem, bi se slej kot prej pripetilo nekaj veliko, veliko hujšega kot le denarna kazen,« je o odločitvi, ki mu je drastično spremenila življenje v videu za promocijo alkoključavnic spregovoril Belgijec.
Uvedbo alkoključavnic in ničelno toleranco do alkohola za volanom podpira tudi Peter Pišek, predsednik sekcije za promet na Obrtni zbornici Slovenije: »Vem, da so v preteklosti kakemu tovornjakarju na postajališču namerili tudi po 2 promila alkohola v krvi. To je tempirana avtomska bomba na cesti. Podpiram ničelno toleranco alkohola na cesti.« In dodaja, da imamo v Sloveniji »radi« represijo in kazni, na preventivi pa da premalo delamo. Treba je vzgajati že mlade, a je to težko v tako pivski kulturi, kjer nazdravljamo tako ob veselih kot žalostnih dogodkih.