Šest zdravnikov ljubljanskega kliničnega centra se je v petek zvrstilo na prostoru za priče v okviru tožbe, ki jo je vložila družina Skopec iz Polhovega Gradca. Leta 2021 je po petih mesecih boja z boleznijo izgubila moža in očeta. Prepričana je, da mu zdravniki niso že na začetku opravili vseh potrebnih preiskav, zaradi česar so ga napačno zdravili in mu uničevali imunski sistem, ki je bil na koncu tako oslabljen, da je po bakterijski okužbi podlegel. Pokojnikova žena in oba otroka od UKC Ljubljana zato zahtevajo 120.000 evrov odškodnine. Zdravniki odgovarjajo, da so za pacienta storili vse, kar je bilo v njihovi moči.
Sedeminpetdesetletni Marjan Skopec je prišel po zdravniško pomoč zaradi močnega glavobola. Najprej so posumili na vnetje velikih žil, tako da so ga nekaj dni zdravili s kortikosteroidom. Ko so vnetje izključili, je sledila diagnoza meningitis, dobil je antibiotik. A tudi za meningitis ni šlo. Ker se je glavobolu nato pridružil še dvojni vid, so opravili CTA možganskih arterij, ki je pokazal na tumorsko spremembo v glavi, oziroma MR glave, ki je zaznal lezijo. Sledila je operacija in odvzem vzorcev sluznice za preiskave. Ko je bil odpuščen, so sklenili, da gre najverjetneje za Tolosa-Huntov sindrom.
Klinično stanje je bilo nejasno
A se je dva tedna pozneje vrnil, tokrat zaradi bolečin v vratu in zatečenih nog. Ocenili so, da gre za zaplet po nevrokirurškem posegu, in ga operirali zaradi abscesa kot posledice bakterijske okužbe – utesnjeval je hrbtenjačo. Takrat je bil premeščen v center za intenzivno terapijo. Ker je operater ocenil, da kirurško zdravljenje ni mogoče zaradi neposredne bližine karotid, so ga zdravili antibiotično. A sčasoma je hrbtenjača postajala vse bolj utesnjena, abscesi v mehkih tkivih pa so se resorbirali, tako da so ga vseeno operirali. Toda stanje se je samo še slabšalo. Dvajsetega avgusta 2021 je umrl zaradi posledice multiorganske odpovedi.
Dr. Uroš Rot, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, kjer je bil pokojni dvakrat hospitaliziran, je pričal, da je bilo klinično stanje pacienta nejasno. Šlo je za neopredeljen glavobol in glede na znake vnetja so se odločili za zdravljenje meningitisa. V primeru te bolezni je treba ukrepati hitro, sicer je lahko usodna. To velja tudi za vnetje žil. »Večkrat se odločimo za določeno zdravljenje še pred postavitvijo diagnoze,« je dejal. Da bi zdravila, ki so mu jih predpisali, povzročila kake posebne negativne posledice, je zanikal. »Nič kaj dosti drugačnih antibiotikov ne bi izbral niti za končno diagnozo,« je dejal. Na vprašanje, zakaj so pravi vzrok za Skopčeve težave odkrili šele pri drugi hospitalizaciji, je odvrnil, da je aparatura šele takrat pokazala lezijo. Mesec pred tem je bila očitno še tako majhna, da je ni zaznala.
»Vnetje se je pojavilo kasneje«
Dr. Roman Bošnjak s kliničnega oddelka za nevrokirurgijo je bil tisti, ki je 10. maja Marjanu Skopcu operiral tumor in odvzel sluznico za preiskavo. Operacija je bila uspešna, po njej ni bilo »izpadov«, pacient je kmalu vstal, hodil, bil je brez vročine, zdrav. Tožeča stranka, ki jo zastopa odvetniška pisarna Bernarda Zupanca, trdi, da je izvid že takrat pokazal bakterijsko vnetje, a ga niso pregledali in okužbe niso zdravili. In da je bil to vzrok za poslabšanje njegovega stanja. Bošnjak je to odločno zavrnil rekoč, da se je vnetje pojavilo veliko kasneje. Junija, ko so mu začele zatekati noge in je težko dihal.
»Očitno so takrat upadle njegove obrambne sposobnosti,« je dejal. Glede očitkov družine, da ga takrat v bolnišnici niso smeli obiskovati, pa je pojasnil, da je to res in da je bil vzrok covid. Pooblaščenka UKC Ljubljana Helena Carlevaris Rožič ga je vprašala, ali je pacientu razložil njegovo stanje, diagnoze, zdravljenje. Tožniki namreč trdijo, da zdravniki pojasnilne dolžnosti niso izpolnili. Zagotovil je, da mu je razložil vse o poteku posega, zakaj je potreben in o možnih posledicah.
O tem so spraševali tudi vodjo centra za intenzivno terapijo dr. Primoža Gradiška in Fedjo Pavlovca, ki je bil večino časa na tem oddelku pacientov lečeči zdravnik. Razložila sta, da se takrat zaradi stanja, v kakršnem je bil, z njim ni dalo komunicirati. Tako da ni bil zmožen podati soglasja za operacijo. Je pa Pavlovec redno komuniciral z njegovo ženo. Očitke, da ji nihče ni povedal, da bodo moža operirali, je odločno zavrnil: »Z gospo sem govoril praktično vsakič, ko sem bil v službi.« Na vprašanje, zakaj so se odločili za operacijo, sta oba odgovorila, da je šlo za okužbo centralnega živčevja, ki se je slabšala. »Operacija je bila absolutno nujna, šlo je za življenje,« je poudaril Pavlovec. To je potrdil tudi operater dr. Andrej Porčnik. »Brez operacije bi nehal dihati,« je izjavil.
