»Ta sodba je sramotna,« je odločitev sodišča ob obsodbi marca lani komentiral obtoženčev odvetnik Miha Kunič in nemudoma napovedal pritožbo na višje sodišče, ki so jo obravnavali v začetku tedna. Njegovo stranko Marka Kuharja je tožilstvo preganjalo zaradi incidenta, ki se je na parkirišču ob Celovški cesti v Ljubljani zgodil avgusta 2015. Zaradi napačno parkiranega avta je izbruhnil prepir, v katerem si je takrat 71-letni Ivan U. ob padcu vznak na asfaltna tla hudo poškodoval glavo. Sodnica Sinja Božičnik je Kuharja, ker naj bi gospoda odrinil, lani obsodila na pogojno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Tožilstvo ga je sicer sprva preganjalo zaradi povzročitve (posebno) hude telesne poškodbe, po sodničini oceni pa je šlo za milejše kaznivo dejanje, povzročeno iz nezavestne malomarnosti. Po njenem namreč ni bilo naklepa obtoženca, kar bi lahko trdili v primeru, če bi Ivana udaril ali pa odrinil z vso silo. Vseeno pa tudi ni šlo za naključje ali nesrečo. »Obtožencu je bila kršena pravica do obrambe,« je v pritožbi izpostavil zagovornik Kunič, saj da je sodišče samo in šele v razsodbi spremenilo kvalifikacijo kaznivega dejanja. Obramba je tako šele takrat ugotovila, kaj se je Kuharju očitalo. »In če ni bilo dokazanega naklepa, bi ga morali oprostiti,« je še dodal Kunič.
O »hrustu« šele v sodbi
Nadalje je izpostavil, da na sojenju ni bila dokazana vzročna zveza med odrivom in posledico, torej padcem. Poleg tega je oškodovanec v preiskavi (na sojenju ni pričal, ker je vmes umrl) sam dejal, da sta se z obtoženim držala za roki, pa tudi, da se Kuhar in oškodovanec pred tistim dnem nista poznala. »Priče so napačno povzele dejansko stanje,« je še prepričana obramba, odvetnik Kunič pa je v pritožbi še enkrat spomnil na oškodovančevo bolezen, nevropatijo, ki naj bi bila posledica dolgotrajnega uživanja alkohola. Gospod Ivan naj bi imel zaradi tega težave z ravnotežjem, zaradi česar kljub blagemu odrivu s korakom nazaj ni zmogel preprečiti padca. V pritožbi je obramba opozorila še na oceno sodišča v razsodbi, da je bil Kuhar »hrust«, česar tožilstvo v obtožnici in v postopku sploh ni omenjalo. »Kako naj se branimo glede tega? Oprostite, ampak mene to zelo jezi,« je tričlanski senat višjega sodišča še nagovoril odvetnik Kunič.
Kuhar se je na sojenju, ki se je začelo šele sedem let po incidentu, zagovarjal, kako je dan pred prepirom z dovoljenjem lastnice pri nekem bloku zaparkiral avto. Živel je namreč v Tolminu, v Ljubljani pa je delal. Za šipo je pustil listek s svojo številko, zvečer ga je nekdo klical in zahteval, naj umakne avto. Ko je šel na parkirišče, tam ni bilo nikogar, za zaklenjenimi vrati pa je videl starejšega gospoda, ki se je obrnil in šel. Naslednji dan mu je lastnica zaparkiranega avta rekla, naj zaradi cirkusa, ki ga zganja »stari gospod«, svoj avto umakne, a tega ni mogel storiti, ker je nekdo zaparkiral njega. Nekaj minut kasneje je na parkirišče prišel Ivan U. s hčerjo, lastnico opla, ki je zaparkirala njega. Vnel se je prepir, ona ni hotela umakniti svojega avta, pred obrazom mu je mahala s ključi. Na neki točki ji jih je hotel vzeti in sam premakniti njen avto, ko je iztegnil roko, pa da ga je zanjo trdo zagrabil gospod Ivan. Ko jo je skušal osvoboditi, naj bi ga odrinil, gospod pa je padel. Kuhar je rekel, da bi ga skušal prestreči, če bi videl, da pada, in obžaloval cel dogodek. Tako gospod Ivan kot njegova hči in še dve priči pa so zatrdili, da oškodovanec Kuharja ni prijel za roko, kar je sodnica Sinja Božičnik verjela. »Če z obema rokama porineš oziroma odrineš starejšega in manjšega človeka na ravnih asfaltnih tleh, se lahko zgodi, da bo padel – to bi morali imeti v mislih,« je še razložila marca lani.
