Plečnikove ureditve odprtega prostora so ena od velikih tem njegovega ustvarjanja, v sveže izdani knjigi Plečnikova zelena Ljubljana poudarja krajinska arhitektka konservatorka Darja Pergovnik, ki je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Plečnikov zeleni opus pa raziskuje že 20 let. Ta je, kot je dejala avtorica monografije, obsežen, pisan, raznovrsten, kompleksen in večkrat tudi kontradiktoren. Hkrati je s sedanje točke gledišča mogoče zaključiti, da je bil njegov pristop k ustvarjanju celosten, vizionarski in celo trajnosten. Kar, kot v monografiji tudi zapiše avtorica, v današnjem času ni samoumevno, zato so njegove ureditve vedno bolj aktualne in vredne podrobnega raziskovanja.
Obsežen in raznolik Plečnikov arhitekturni opus v Ljubljani je v preteklosti že doživel številne obravnave v knjigah, strokovnih besedilih, člankih in na razstavah, med katerimi pa je manj podrobnih analiz njegovega urejanja odprtega prostora, čeprav je to eno od ključnih poglavij njegovega dela. To vrzel sedaj zapolnjuje na novo izdana knjiga Darje Pergovnik. Pri čemer je pisec uvoda k monografiji, prav tako poznavalec Plečnikovega dela Peter Krečič, zapisal, da gre za deziderat in temeljno delo, ki »smo ga vsi, ki smo kdaj pisali o Plečnikovi arhitekturi in ureditvah odprtega prostora, že dolgo pogrešali«.
Podrobna obravnava 54 ureditev odprtega prostora
Darja Pergovnik celostno obravnava kar 54 doslej znanih, manj znanih ali celo na novo odkritih Plečnikovih ureditev odprtega prostora v Ljubljani, ki so bile zasnovane med letoma 1921 in 1957. Pri tem krajinska arhitektka najprej predstavi prostor, kakršen je bil pred Plečnikovimi posegi, s čimer pokaže, kako je ustvarjalec prostor preoblikoval, kaj je od obstoječega ohranil in vključil v novo zasnovo oziroma kaj je z bolj ali manj radikalnimi posegi uredil na novo. Arhitektove ureditve odprtih prostorov so predstavljene z načrti in starimi fotografijami iz časa nastajanja dela, opisom del in njihovega današnjega stanja pa so dodani komentarji iz tedanjega tiska, ki pričajo o preteklem javnem mnenju. To je bilo do Plečnikovih posegov dostikrat zelo kritično, čeprav so mu komentatorji v večini vseeno naklonjeni. Vključene so tudi ocene umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Franceta Steleta, ki je Plečnikove mnogokrat drzne ideje podpiral, v besedilo pa so prav tako vpletene Plečnikove izjave in zapisi njegovih učencev.
»Plečnikova realizirana dela nas prepričajo, da je bil polnovreden ustvarjalec odprtega prostora tako na Dunaju kot v Pragi in Ljubljani. Na prostor je gledal analitično in ustvarjalno: kam se odpirajo pogledi, kaj je zastrto, kam bi želel usmeriti pogled ter kaj je treba storiti in kakšno rešitev izvesti, da bi se odprli najlepši pogledi v Ljubljani,« je o pomenu Plečnikovih krajinskih del dejala avtorica knjige. Ob tem je izpostavila, da je Plečnik štirikrat korenito posegel v mestno sliko. Prvič s posekom kostanjevega drevoreda na Zoisovi cesti, čemur so se Ljubljančani uprli, a Stele ga je zagovarjal z besedami, da se bo s tem odprl pogled na današnje Križanke. Z enakim namenom, da je odprl pogled, je razredčil kostanjev drevored na Gradaščici, do tal je posekal park Zvezda in posegel v znameniti Lattermannov drevored, kjer je želel odpreti veduto na Tivolski grad. Mnogi prebivalci so bili kritični tudi do tega posega, a zagovorniški glasovi so pojasnjevali, da gre za sodoben krajinski projekt. Kot je v knjigi poudarila avtorica, je Plečnik nekatere historične ureditve sicer radikalno spremenil, vendar je bila ob tem po njegovih zamislih vedno zasajena nadomestna vegetacija, saj je bilo zanj rastlinje osnovni gradnik urejanja odprtega prostora. Vedno ga je vključil v prostorsko kompozicijo z grajenimi prvinami – to dvoje je bilo zanj neločljivo.
Plečnikove ureditve so – kljub nasprotovanju javnosti nekaterim njegovim posegom – z leti postale največje znamenitosti v Ljubljani in nekatere so bile uvrščene celo na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.
Medvojno Ljubljano so gradili štirje
»Med vojnama je v Ljubljani krožil dovtip o tem, kdo zida Ljubljano. Odgovor je bil, da trije ljudje: Plečnik načrtuje, France Stele dovoljuje in Matko Prelovšek (načelnik mestnega gradbenega urada, op. a.) zida. Pri čemer bi prištel še Antona Lapa, direktorja mestne vrtnarije, ki je skupaj s Plečnikom in vsemi dejavniki v mestu poskrbel, da so te ureditve tudi prišle v življenje,« je širši kontekst imenitne knjige, kot jo je sam označil, predstavil Peter Krečič, ki je poudaril, da Plečnikove Ljubljane ni mogoče razumeti brez njegove zelene arhitekture. »Ne samo tisto, kar je naredil v naravi, recimo v Tivoliju in na bregovih Ljubljane, ampak tudi vsaka njegova arhitektura terja še nekakšno rastlinsko ali krajinsko oblikovano ureditev. Največje odkritje dela Darje Pergovnik, kar je bilo popolnoma izgubljeno izpred oči mnogih, ki smo pisali o Plečniku, je njena ugotovitev tako imenovanih talnih ureditev ali talnih modulacij. Plečnik je oblikoval tudi talni relief, kar je mogoče največji problem prihodnjih ureditev, ker o tem zelo malo vemo.«
V knjigi, ki nagovarja tako strokovno kot širšo javnost, je avtorica v celostni osvetlitvi arhitektove zelene Ljubljane nanizala tudi nekaj novih odkritij oziroma novih dognanj o Plečnikovih ureditvah odprtega prostora v mestu. Denimo to, da je bil nekdanji Muzejski trg, današnji Trg narodnih herojev, urejen po enem od odkritih Plečnikovih načrtov. Med pomembnimi dognanji, ki jih Darja Pergovnik podaja v knjigi, je recimo še to, da so ob gradnji Tromostovja odstranili Fabianijevo ureditev s kovinsko ograjo okoli Prešernovega spomenika in živo mejo pristriženih iglavcev, ki je rasla v njegovem ozadju. Spomenik je s tem postal dostopnejši, kot nadomestno ureditev pa so zasadili tri breze, ki niso ovirale pešcev s tedaj nove brvi in so omogočile pogled na spomenik iz več smeri. »Čigava je bila zamisel o odstranitvi ograje in zasaditve ob spomeniku, ni znano, verjetno pa ni šlo za naključje, saj na Plečnikovem načrtu za preureditev Marijinega trga ograja in zasaditev nista narisani,« je zapisala Darja Pergovnik.
