Od nekdaj se za bolšje sejme pravi, da na njih dobiš vse od igle do slona ali od kruha do izpušnega sistema. Kar govori o tem, da široka prodaja najrazličnejših stvari na bolšjakih pokriva mnoge ravni življenja. Poleg tega je v teh rekih na nekak način strnjen tudi duh bolšjih sejmov, ki niso zgolj prostori trgovanja, temveč tudi družbeni mikrokozmosi, kjer se prepletajo različni socialni svetovi, dogajanje na njih pa krmari med ekonomijo, kulturo in vsakdanjim življenjem.
Prav ta svet v malem, kjer krožijo najrazličnejši predmeti in ki je obenem srečevališče, je bil do nedavna bolšji sejem v Stanežičah, kjer so že od zgodnjega jutra prodajali vse od orodja, inštrumentov do starih in novih oblačil, rabljenih predmetov, knjig ter kmetijskih pridelkov. »V središču mesta prodajajo bolj drobne predmete in starine za turiste, tu pa je cela garažna razprodaja,« je značaj ljubljanskih bolšjih sejmov, tako tistega v središču mesta kot tistega, ki je do druge polovice lanskega decembra deloval na obrobju Ljubljane, opisal Miroslav Bulog, ki je zadnja štiri leta bdel nad organizacijo bolšjaka v Stanežičah. Ta je, kot smo že poročali, prerasel prostor, kjer se je odvijal. V glavni sezoni, kar je maja in septembra, je bilo po Bulogovih besedah okoli 200 prodajalcev, sicer približno 100, čeprav jih je »prihajalo čedalje več«. Dogodek je obiskovalo od 3000 do 5000 ljudi, je številke podal sogovornik ter ob tem pristavil, da je bil to najbolj obiskani redni dogodek v mestu.
Mestna občina Ljubljana ni pripravljena izvesti bolšjega sejma
Vendar kot smo v Dnevniku prav tako že pisali, so organizatorji bolšji sejem v Stanežičah ukinili, saj se jim z Mestno občino Ljubljana, ki je lastnik zemljišča, kjer je sejem potekal, in JP LPT ni uspelo dogovoriti glede najema dodatnih površin, ki bi jih za dogodek potrebovali. Težava je bila, kot je pojasnil Bulog, previsoka najemnina. »Mestna občina za tak format dogodka žal ne kaže interesa, zato bo nadaljevanje temeljilo na zasebnih površinah,« so med drugim v sporočilu o ukinitvi bolšjega sejma na družbenem omrežju pred slabimi tremi tedni zapisali organizatorji. Medtem je ljubljanski župan Zoran Janković na torkovi novinarski konferenci jasno povedal, da občina ni pripravljena prevzeti izvedbe bolšjega sejma ali zanj zagotoviti trajne lokacije. Kot so pojasnili v Ljubljanskih parkiriščih in tržnicah (LPT), pa to javno podjetje tudi nikoli ni bilo organizator bolšjega sejma in je ta tako na Cesti dveh cesarjev kot tudi v Stanežičah vedno potekal v sodelovanju z zasebnim organizatorjem. »Vloga JP LPT je bila omejena izključno na oddajo prostora za namen izvedbe bolšjega sejma, brez sodelovanja pri njegovi organizaciji, vsebini ali operativni izvedbi,« so zapisali.
Ob nedavnem prelomu življenja ljubljanskega bolšjega sejma na občinski lokaciji in iskanju novega prostora zanj pri zasebnikih se je zanimivo ozreti okoli in spremljati, kakšna je praksa organiziranja bolšjih sejmov po drugih mestih tako pri nas kot v soseščini. Zgovoren primer v tem kontekstu je Dunaj, na katerega se ljubljanska politika glede spremljanja dobrih praks neredko in rada sklicuje.
Bolšji sejem mesta Dunaj
Na Dunaju se, kot so pojasnili na mestnem oddelku za tržnice, odvija veliko bolšjih sejmov. Večina jih poteka v organizaciji zasebnikov, ki pa morajo za izvedbo dogodka pridobiti dovoljenje mestnega oddelka. Izjema so bolšji sejmi dobrodelnih organizacij, ki jih je precej in ki za organizacijo sejma ne potrebujejo odobritve občine. Medtem ko – kar je opazna razlika z Ljubljano – dunajski oddelek za tržnice organizira največji bolšjak v mestu. Ta se vsako soboto odvija pri Naschmarktu in bo prihodnje leto praznoval 50-letnico ter je tako tudi najstarejši dunajski bolšjak. Na njem se zbere do 400 prodajalcev, od profesionalnih trgovcev do posameznikov, udeležba obiskovalcev pa je odvisna od vremena. Podatek denimo s sobote maja lani je, da je sejem obiskalo približno 62.000 ljudi.
»Zakaj se je mesto odločilo organizirati bolšji sejem, je vprašanje načela. Kot del mesta želimo tudi malim podjetjem omogočiti, da svoje izdelke prodajajo na tržnicah, ne delujemo nujno z namenom ustvarjanja dobička, zato jih sploh lahko imamo toliko. Zato je Dunaj tudi glavno mesto božičnih sejmov in mesto z največ stalnimi tržnicami, enako velja za bolšji trg,« so pojasnili na Dunaju. Dodali so, da ker se da vedno še kaj izboljšati in razvijati, je mestni oddelek za tržnice v smislu gospodarskega upravljalca lahko pri tem uspešnejši kot zasebno podjetje. Pri čemer poleg največjega dunajskega bolšjaka občina organizira še enega v prvem okrožju – sejem Am Hof, kjer prodajajo predvsem starine in umetnine.
Kako živ in prisoten del mestne kulture so bolšji sejmi tudi v Gradcu, ki je po velikosti primerljiv z Ljubljano, pa je potrdila tudi Slovenka, sicer vodja zastopniške organizacije za neodvisno kulturo IG Kultur Steiermark in predavateljica na Inštitutu za kulturno antropologijo na graški univerzi, Lidija Krienzer Radojević, ki v tem avstrijskem mestu živi že več let. Konec tedna bolšji sejmi v Gradcu potekajo na treh lokacijah na obrobju mesta in vsaj enkrat na mesec tudi v središču. Te klasične boljše sejme po besedah sogovornice organizirajo zasebniki na zasebnih površinah. Na teh dogodkih pa se srečujejo ljudje različnih slojev, poklicev in kulturnih navad. »Če večina tukaj kupuje zaradi socialne stiske, jih kar nekaj kupuje tudi iz političnega prepričanja in zavezanosti trajnostnim učinkom bolšjakov. Zato jih vedno več obiskujejo mladi in otroci, pri katerih gre tudi za vzgojo, razvijanje ozaveščenega odnosa do potrošništva. Nekateri pa kupujejo iz kulturnih vzgibov, saj so stvari iz druge roke že leta del urbane kulture, naj gre za oblačila, modne dodatke ali dodatke za dom ter pohištvo.« Prav tako pa, kot je še povedala Lidija Krienzer Radojević, bolšji sejmi vedno bolj postajajo tudi del urbane četrtne kulture in tako zadnja leta spremljajo skoraj vsak festival posamezne graške četrti. Pri tem je njihova vloga, kot je poudarila sogovornica, bolj kot gospodarske dejavnosti to, da so integralni del mestnega pouličnega življenja. In tako so v ospredju bolj izkušnja, srečevanje in druženje kot nakupovanje. Priljubljenost bolšjih sejmov in tudi drugih oblik prodaje rabljenih stvari pa je v Gradcu, kot je izpostavila Slovenka, povezana tudi z dejstvom, da je po ocenah okoli 60 odstotkov stanovanj v mestu najemniških in ker stanovanja v Avstriji oddajajo praviloma neopremljena, je praksa kupovanja rabljenih stvari nekaj povsem vsakdanjega.
Kraj srečevanja in izmenjave
Srečevanje, druženje, prijateljstvo, oblikovanje skupnosti, spoštovanje kulture bolšjakov, trajnostnega načina življenja, dostopne cene in iskanje predmetnih zakladov pa so prav tako razlogi, zakaj so ljudje obiskovali bolšji sejem v Stanežičah. Kar vedno znova pritrjuje temu, da je kultura bolšjakov veliko več kot trgovanje, saj gre za ritual, način druženja in odnosa do sveta; za večplastni družbeni prostor, urbano institucijo, ki deluje onkraj trde tržne logike.
»Bolšji sejem je kulturno-družbeni dogodek, ki bi ga morala občina spodbujati ali pa vsaj omogočati, da se s tem ukvarja nekdo drug,« je poudaril Miroslav Bulog in dodal, da mesto mora imeti bolšji sejem. Kot je še povedal, ko je orisal širšo družbeno vlogo bolšjakov, za prodajalce niti ni nujno, da vsak kaj proda. »Pridejo in tudi ničesar ne prodajo, se pa zato družijo. Za nekoga je to prosti dan, da gre lahko od doma, nekdo na tak način sprazni garažo ali počisti stvari, ki jih ima doma.« Nemalo pa je tudi posameznikov s socialnega roba, kot je povedal eden od prodajalcev iz Stanežič, ki ne želi biti imenovan, ki jim prodaja rabljenih stvari pomaga pri preživetju. »Poznam starejši par in samskega moškega ter žensko, ki imajo od tega, kar dobijo od prodaje, cel teden za hrano. Tako da bolšjak prinaša toplino tudi v tem smislu,« je dodal.
Kakor koli, bolšji sejem je pomemben kulturno-družbeni prostor, ki ga mesto potrebuje. Zaradi socialnih, okoljskih, skupnostih in kulturnih vidikov. Z ugodnimi pogoji bi ga mesto, če ga že ne izvaja samo, pomembno podpiralo. A to velja za mesto, ki sega onkraj neoliberalne logike in ki skrbi za kakovost življenja svojih prebivalcev.