Ana Ribičič se vsaj na videz ne razlikuje od ostalih devetletnih deklic. Resno trenira ples in pleza, naučila se je igrati kitaro, redno obiskuje tudi tabornike. Trenutno ima še čas, da se odloči, v katerem športu bo vztrajala, vseeno pa ponosno pove, da je pred časom plezala skupaj z zlato olimpijko Janjo Garnbret.
Čeprav se zdi, da sta Ana in njena mamica močno povezani, je deklici pred njo in ostalimi družinskimi člani – ima še starejšega, 13-letnega brata Roka – uspelo obdržati zase veliko skrivnost. »Seveda mi to sami ne bi uspelo. Pomoč mi je ponudil dedek, s katerim preživim veliko časa, saj mi v njegovi družbi nikoli ni dolgčas,« je povedal deklič. Ana je namreč pred časom izdala svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je poimenovala Prvih dvanajst. Čeprav je bila ideja najprej ta, da se pesmi devetletnice objavijo v obliki manjše knjižice, se je na koncu odločila za zloženko. »Od nekdaj rada pišem, ne samo pesmi. Blizu so mi tudi krajše zgodbe,« je pojasnila Ana, mama pa je dodala, da ji iz zvezkov in torbe pogosto letijo popisani listi. »Res je. Med poukom mi je včasih dolgčas. Takrat se zamotim s pisanjem.«
Pisano besedo je imela Ana položeno že v zibelko. Je namreč prapravnukinja Josipa Ribičiča, slovenskega mladinskega pisatelja, in vnukinja Cirila Ribičiča, slovenskega pravnika, politika, publicista. »Mami nama je obema z bratom brala iz starih Cicibanov,« je povedala. »Ne spomnim se, da bi me takrat navdušile pesmice. Imela pa sem srečo, da me je v šoli motivirala učiteljica Petra Gajšek, in tako sem poleg bralne značke opravila tudi super bralno značko. V okviru te smo lahko napisali svojo pesem in pravljico,« je pripovedovala učenka četrtega razreda Osnovne šole Poljane.
Izbor objavljenih pesmi prepustila dedku
Izbor pesmi, ki jih je izdala v zloženki, je bil za mlado ustvarjalko zelo nehvaležno delo. »Vse pesmi, ki so mi bile všeč, sem zbrala in jih odnesla k dedku, da sva se skupaj odločila, katere naj objavim. Res nisva imela lahkega dela, saj so se nama vse zdele odlične,« je priznala Ana in dodala, da je na koncu presojo prepustila dedku. »Dedek je stopil v stik tudi z ilustratorko Ejti Štih, ki je naša družinska prijateljica. Z dedkom sta pred dvema letoma poskrbela za novo izdajo knjige Kokošji rod, ki jo je Ejti ilustrirala,« je dejala Ana in ponosno pristavila, da jo je Ejti Štih prišla podpret v knjižnico, kjer sta Ana in dedek predstavila njen prvenec. »Zelo sem bila ponosna, da je na mojo predstavitev pripotovala iz Bolivije. Prinesla mi je tudi sliko iz koščkov blaga, ki je ročno delo Indijank. Prišla je tudi učiteljica Petra in nekaj mojih prijateljic. A najtežje je bilo skrivnost obdržati zase pred starši, ki so mojo zbirko prvič prijeli v roke prav na predstavitvi,« je pripovedovala deklica in dodala, da jima je z dedkom veliko pomagal tudi Gregor Plesec, ki jima je svetoval pri postavitvi zloženke in jo na koncu tudi izdal.
Med skupnim branjem izdanih pesmic je Ana povedala, da ji je najbolj všeč pesmica Živalski vrt. »Živalski vrt je zaprt, zaradi slona, napihnjen je za dva balona, in surikate, beloglave, in psa seveda, ker pojedla sta ga dva medveda, ta naš živalski vrt seveda je zaprt, pojedel ga je krt,« je prebrala svojo pesem.
Polno zasedena deklica, ki smo jo ujeli po koncu pouka in slabo uro pred treningom plezanja, je dejala še, da se v prihodnosti vidi kot pisateljica. Ali bo nadaljevala bogato ustvarjalno pot svojega prapradedka? Njegovi knjigi Nana, mala opica in Miškolin še naprej ostajata najbolj ljubi pravljici Ane Ribičič.
