Na Vrheh nad Motnikom, tam, kjer se gozdovi razgrinjajo kot zelene preproge in je zrak prepojen s tišino, leži kmetija, ki danes nosi ime Pod kostanji. Včasih je bila znana kot Pr' Andrejčk, a ko se je sem pred petimi leti preselila družina Grojzdek iz Domžal, ni dobila le novega imena, ampak tudi povsem novo srce in zgodbo, ki jo je družina pripravljena deliti z vsemi.
Kljub napornemu delovniku so srečni
Ob prihodu je zaradi breje kobile Medi kmetijo obiskala veterinarka, zato sta pozdravni nagovor na hišnem dvorišču več kot odlično opravili psički, mešanka Pika in leto dni stara Kaja, ki je sprva delovala precej nezaupljivo. Pod senco drevesa, kjer so slabo uro prej posedali otroci iz doline in malicali, je konj Miško z mize pobiral koščke peciva, šetlandska ponija Miša in Gaya pa sta drobtinice pobirala s tal. Ko se je pokazalo, da je z Medi vse v redu, smo pod senco drevesa posedli tudi sami, zakonca pa sta že v prvem stavku potrdila, da sta kljub delovniku, ki ne pozna več sobote in nedelje, srečna. »Kljub temu da sva si hišo v Domžalah povsem obnovila in nam je nudila odlično udobje, je bila selitev na staro kmetijo šok,« prizna Mojca Grojzdek, ki pa še vedno ostaja vodja Zavoda 1-2-3, ki ponuja izobraževalne programe lego robotike. »Zdaj vidim, koliko enih vsebin iz omenjenega programa bi lahko vpeljala v dejavnost kmetije.«
Iskanje popolnega raja na zemlji ni bilo lahko. »Danes lahko povem, da sva kmetijo iskala skoraj deset let. Ko sva se sprijaznila s tem, da se bova postarala v družinski hiši, in upala, da gozda za hišo ne bodo spremenili v novo stanovanjsko sosesko, je hči našla oglas za to kmetijo,« pove Mojca in doda, da sta z možem Marjanom komaj zbrala voljo za ogled. Njune sanje so postale resničnost tik pred izbruhom epidemije – pogodbo so podpisali jeseni 2020, novembra pa so se preselili. »Ko so prišle prve omejitve gibanja, smo že bili tu – in srečni, da smo že začeli novo poglavje.« Mož Marjan je kmalu pustil službo in se zaposlil na kmetiji, ki terja celega človeka in več. Odlično se je znašel tudi pri vseh kmečkih opravilih, prav tako mu ni tuja obdelava lesa. Po poklicu je ključavničar, ki pa je pred selitvijo delal v lesni industriji. »A nič od tega te ne naredi bolj polnega kot delo na lastni zemlji,« pove Marjan. Povabi nas v gospodarsko poslopje, kjer je na podstrehi sam iz lesa izdelal sobo za druženje in spalnico z osmimi posteljami, kjer je že mogoče prespati. »Ideja je bila, da bi otroci, ki pri nas preživljajo počitnice, spali na seniku. A pri vseh alergijah, ki jih imajo, tega ni bilo mogoče izvesti,« je povedala Mojca, Marjan pa jo je dopolnil, da so že zelo hitro uredili tudi sanitarije za goste in jih tudi prilagodili invalidskemu vozičku. »Veliko otrok in mladostnikov namreč pride k nam iz kamniškega Ciriusa, saj se tudi stroka zaveda, kako pomemben je za te otroke stik z živaljo,« je povedal Marjan.
Široka paleta doživetij
Domačini so mestne srajce lepo sprejeli, čeprav so njihove prve sosede »le« krave, ki se v pašni sezoni nad Motnikom pasejo na prostem. »Ljudje po vasi so zdaj že vajeni, da se v poznih popoldanskih urah sprehajam s konji po vasi,« v smehu pove Mojca, ki jo je kraj navdušil tudi zaradi pravljičnega festivala, ki ga prireja. »Kot vzgojiteljica obožujem zgodbe, zato so otroci in družine redni gostje.«
Danes kmetija Pod kostanji ponuja veliko doživetij, od otroških praznovanj, ustvarjalnih počitnic do enodnevnih dogodkov za otroke. Nepozabno doživetje za mestne otroke je tudi vožnja s traktorjem, sprehod s konji ali druženje z živalmi. In teh na kmetiji ne manjka. Poleg že omenjenih konj in obeh hišnih psov se je iz mesta na kmetijo preselil tudi hišni muc Mac, ki s privajanjem na divjino ni imel težav. »Imamo tudi dve kozici, kokoši in peteline. Pred časom smo kupili prepelice in zajčke. Zadnja pridobitev pa je goska Rozi,« pove Mojca in v smehu prizna, da se pravzaprav niti ne dojema kot gos. »Imeli smo tri oplojena gosja jajca. Dve sem v nego zaupala sosedi, ki ima inkubator, eno smo podstavili hišni kokoši, ki je ravno takrat valila svoja jajca. In izvalilo se je le jajce pod kokoško,« pove Mojca in doda, da zdaj Rozi ves čas sledi ubogi kokoški. Morda bo drugače, ko bodo goski v prihodnjih tednih postavili manjši ribnik, da bo lahko brezskrbno čofotala v njem.
V življenje na kmetiji vpeta vsa družina
Ker ima kmetija pet hektarjev zemlje, zakonca Grojzdek odlično izkoriščata tudi plodove, ki jih ponuja narava. Med drugim prodajajo domačo marmelado, sadne sokove in vlagajo zelenjavo, ki je ne pojedo sami. Marjan se je specializiral za žganjekuho, znani pa so predvsem po svojem likerju Hrastovček. Seveda brez podpore otrok zakonca ne bi našla potrebnega miru pred urbanim okoljem. Hči Maja, ki je z družino ostala v Mengšu, skrbi za spletno stran in pojavnost turistične kmetije na družbenih omrežjih. »Sin Enej, ki je ob prihodu na kmetijo začel veliko raziskovati in se s pomočjo videoposnetkov na spletu učil, kako orati, pobirati seno in voziti traktor, je zdaj končal kmetijsko šolo v Naklem,« pove ponosna mama in doda, da prosti čas najraje preživlja v delavnici.
Čeprav se zdi, da življenje na kmetiji teče po trdno začrtanih smernicah, se zakonca Grojzdek le nasmehneta in dodata, da se na kmetiji delo nikoli ne konča. Medtem ko gospodar želi čim prej prenoviti majhno staro kaščo v bivalno, Mojca želi poučno in strokovno kmetijo, kjer bodo otroci lahko spoznavali tehnologijo in kmetijstvo z roko v roki. In seveda kupiti še nekaj šetlandskih ponijev, da bo čreda na voljo vedno večjemu številu otrok, ki jih obiskujejo.
