Saj ne da v neokrnjenih otoških gmajnah, na prostranih travnatih planjavah in na bregu kala ne bi bilo ptičjega življa na pretek. Od ranega jutra so se v dolgih, improviziranih koncertih zvrstili vsi, začenši z milozvočnimi čebélarji in kosi prek kričavih lastovk do bolj hrupnih in popolnoma nemelodičnih vran in galebov. Fazanji kriki pa so se iz podrasti tako in tako razlegali ves čas, ponoči in podnevi. Celo ščebetanje vrabcev sem med enim od sprehodov po otoku zaslišala iz neke gošče. Samo iz golobje družine ni bilo nikogar; ne prisrčnih turških grlic, ne tolstih grivarjev, ne navadnih divjih golobov.
Mislim svoje mesto: Edini svoje vrste
Meščani dobro poznamo občutek, ki nas spreleti, ko se po dopustu kje izven civilizacije vrnemo domov. Razveselita nas asfalt, trušč prometa, še celo tako gnus, kot so oglasni panoji, si po vrnitvi zvedavo ogledujemo. Mene pa je po prvomajskih počitnicah na kvarnerskem otoku brez avtomobilov, gostiln in celo tekoče vode vzradostil tudi pogled na eno najbolj razširjenih urbanih živali: golobe.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()