Predstava tematizira finančno pismenost, a to počne na nepričakovan način – skozi intimno zgodbo odnosov, nesporazumov in iskanja skupnega jezika. Na odru stojita dva protagonista: slišeči igralec Jernej Gašperin in gluha igralka Špela Rotar. Njuna interakcija pa razkriva nekaj bistvenega: da komunikacija ni samoumevna in da je razumevanje pogosto večji izziv kot sam jezik. A če predstava odpira pomembna vprašanja, jih prav skozi svojo igro najbolj neposredno uteleša prav Rotar.
Navdih za druge
Za Špelo Rotar je bila vloga v predstavi Sto pa roka! več kot igralski izziv – bila je osebna in skupnostna misija. Kot gluha igralka je stopila v prostor, kjer znakovni jezik ni podrejen govoru, temveč postane njegov enakovredni partner. »Na začetku si nisem znala povsem predstavljati, kako bo moj glas deloval na odru,« priznava. Proces iskanja izraza je bil zato zanjo nekaj novega. S pomočjo ekipe se je učila uporabe glasu kot dodatnega orodja, ki dopolnjuje njen naravni jezik – slovenski znakovni jezik. A prav v tem prepletu se je zgodil ključni preobrat: njen »glas« ni več zgolj zvočen, temveč celosten. Vključuje telo, obrazno mimiko, ritem in prostor. Kot sama poudarja, komunikacija ni vezana na zvok – in predstava to idejo ne le razlaga, temveč jo živi.
Motivacija za sodelovanje v projektu je bila za Rotarjevo globoko osebna. Priložnosti za gluhe igralce so redke, še redkejše pa so tiste, ki ne temeljijo na stereotipih. »Želela sem stati na odru kot nekdo, ki lahko navdihne druge gluhe,« pravi. Njena vloga ni zasnovana kot tragična ali marginalna. »Zgodba organsko in naravno prikazuje razvoj odnosa med gluho in slišečo osebo skozi komunikacijo ter poudarja, da je za povezovanje obeh svetov potreben trud na obeh straneh, ne le na strani gluhih,« pove.
Eden najpomembnejših vidikov predstave je neposredna komunikacija med igralcema. Špela Rotar in Jernej Gašperin sta skozi proces razvila odnos, ki presega tehnično izvedbo igre. »Zame je bilo pomembno, da sva imela neposreden stik in nisva potrebovala tolmača,« poudarja. Prav ta odločitev daje predstavi avtentičnost in čustveno moč. Njuna interakcija na odru ni zgolj uprizoritev, temveč odraz resničnega učenja, prilagajanja in zaupanja. Občinstvo tako ne spremlja le fiktivne zgodbe, temveč tudi proces, ki je pripeljal do njene uprizoritve.
Uporabila je nove kretnje
Ena izmed posebnosti predstave je način, kako vključuje občinstvo. Gledalci, ki ne poznajo znakovnega jezika, se znajdejo v podobni situaciji kot slišeči lik v predstavi – prisiljeni so opazovati, sklepati, čutiti. »Tudi gledalci morajo vložiti trud,« pravi Rotar. In prav v tem se skriva moč predstave: razumevanje postane skupno dejanje.
Predstava po besedah Rotarjeve že vpliva na spremembo družbenega pogleda na gluhoto. Namesto ranljivosti poudarja drugačnost kot vrednost. »Smo skupnost, ki čuti in razume drugače,« pravi. Ta perspektiva odpira prostor za večjo sprejetost in razumevanje, ne le v umetnosti, temveč tudi v širši družbi. Ima pa vloga v predstavi za Rotarjevo tudi avtobiografske elemente. Lik, ki ga upodablja, deli z njo izkušnjo odraščanja v tišini. To ji omogoča globlje razumevanje in interpretacijo, ki ni naučena, temveč doživeta. A sama poudarja, da gluhote ne dojema kot oviro, temveč kot del svoje identitete. »Na odru sem bila predvsem jaz kot človek,« pravi – in prav ta pristop daje predstavi njeno iskrenost.
Čeprav Špela Rotar vidi veliko možnosti v inkluzivnih projektih, opozarja tudi na izzive. »Klasično gledališče ima svojo strukturo, ki je ni vedno mogoče prilagoditi brez kompromisov. Očitno pa tudi v gledališču obstaja prostor za nove forme, takšne, ki niso kompromis, temveč inovacija. In to ne le v umetnosti, temveč tudi v družbi,« pravi.