Morda se je ravno v istem času – morda pa tudi ne – ko se je pojavil ta grafit, v ljubljanskih kinematografih vrtel brazilski film Glavna postaja (Central do Brasil, r. Walter Salles, 1998). Nikdar ne bom pozabila, kako poniževalno so se morali razgaljati vsi tisti nepismeni, ki so na kolodvoru v Riu de Janeiru narekovali svoja pisma upokojeni učiteljici, zagrenjeni ženski v poznih šestdesetih. Ta jih je stisnjenih ustnic poslušala, med pisanjem včasih popravila kakšno slovnično napako, za povrh pa si je pridržala tudi pravico, da kakšnega pisma – če se ji je zdelo preveč lažnivo ali je hotela pošiljatelju dati lekcijo – kratko in malo ni odposlala, temveč ga je doma raztrgala.
Mislim svoje mesto: Javni pisar v času UI
Odkar znam brati, berem, se je glasil neki grafit z ljubljanskih zidov. Vtisnil se mi je v spomin zaradi svoje preprostosti in prostodušnosti: da, ko se opismeniš, se ti odpre nov svet, bivanje v njem pa se ti zdi tako samoumevno, da se skorajda ne spomniš več, kako nadležno je bilo čakati, da ti kdo od odraslih kaj prebere. Poslej lahko to storiš sam in tudi pisati znaš. Opismenjenost opolnomočuje.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×