Vplivi izpustov sežigalnice na zdravje prebivalcev so najbolj izpostavljeni argumenti proti njeni postavitvi. Nevarnih je več vrst izpustov, ki bi jih imela sežigalnica. V grobem lahko najbolj izpostavimo trde delce, težke kovine, toksične ogljikovodike ter nekatere spojine, ki nastajajo pri gorenju, kot na primer dušikove okside.
Trdi delci
Največ se govori o trdih delcih, s katerimi je ljubljanski zrak preobremenjen že zdaj. Povprečna onesnaženost z najmanjšimi delci kategorije PM 2,5 je sicer pod trenutno zakonskim veljavnim pragom 25 mikrogramov na kubični meter (μg/m³). A leta 2030 bo stopila v veljavo nova meja 10 μg/m³, ki jo Ljubljana močno presega (povprečje 14 μg/m³). Vse te ravni pa so še vedno nad priporočili Svetovne zdravstvene organizacije, ki znašajo 5 μg/m³, kar je stopnja, pri kateri večina zdravstvenih študij ne opaža povišane stopnje smrtnosti.
Dolgotrajna izpostavljenost povišanim ravnem trdih delcev povečuje verjetnost za razvoj rakastih obolenj in kroničnih bolezni, kot so astma, demenca in ateroskleroza. Pomembna pa so tudi kratkotrajna povečanja koncentracij. »Ob kratkotrajnih poslabšanjih, ki so pogosta v Ljubljani v času inverzije, pride do akutnih poslabšanj kroničnih bolezni. Ko pride do porasta koncentracij trdih delcev, z zamikom treh dni sledi porast srčnih kapi,« je razložil dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo na UKC Ljubljana.
Letno zaradi onesnaženega zraka v Ljubljani prezgodaj umre vsaj 250 ljudi, kar je približno vsak deseti, a kot je opozoril dr. Brvar, se zaradi onesnaženega zraka znižuje kvaliteta življenja tudi drugim: »Ocenjujemo, da ima v Ljubljani vsak 1000. otrok astmo zaradi dihanja onesnaženega zraka. Ob poslabšanju kvalitete zraka pozimi pa številni trpijo tudi akutno poslabšanje astme.«
Drugi zdravju škodljivi izpusti
V največkrat navajanih študijah o onesnaženosti zraka, na primer nedavni študiji Evropske agencije za okolje, v kateri se je Ljubljana uvrstila na 709. mesto od skupno 761, so v izračunu uporabljeni učinki trdih delcev, dušikovih oksidov in ozona, kar pa niso edini onesnaževalci, katerih vir bi bila sežigalnica. Pomembni so še toksični ogljikovodiki (npr. furani in benzen), ki povečujejo verjetnost nastanka raka in so hormonski motilci. »Čeprav so predpisane mejne vrednosti, bi bilo glede teh spojin najbolje, da jim sploh nismo izpostavljeni,« je povedal dr. Brvar.
Precejšnjo neznanko predstavlja součinkovanje različnih zdravju škodljivih izpustov, ki se med seboj lahko krepijo. Težke kovine, kot na primer svinec in kadmij, po zraku potujejo kot usedline na prašnih delcih.
Kot trdi dr. Brvar, zato lahko predvidimo, da bi imela sežigalnica negativne posledice za zdravje: »Pri tem moramo upoštevati, da je zrak v Ljubljanski kotlini že zdaj prekomerno onesnažen; ocene kažejo, da v Ljubljani zaradi onesnaženega zraka vsak deseti meščan umre prezgodaj.«
Vremenske okoliščine
Glede vprašanja, ali so izpusti iz sežigalnic zdravju škodljivi, ni veliko nestrinjanja v medicinski stroki. Vpliv na kakovost zraka pa je bolj kot od same sežigalnice odvisen od mikroklime. Kot je poudaril tudi dr. Brvar, je v krajih, kjer je sežiganje odpadkov najbolj uveljavljeno in za katere imamo največ podatkov, torej v severni Evropi, onesnaževanje manjši problem, saj imajo ti kraji konstantne močne vetrove. Razmere so v Ljubljani precej drugačne.
»Kot argument v razpravah, kam postaviti sežigalnico, bi bilo treba postaviti kriterij, kam jo postaviti, da bo vpliv čim manjši,« je razložil fizik dr. Griša Močnik iz Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici.
Zdravju škodljivi izpusti, ki jih v zrak izpušča sežigalnica, imajo različne poti v okolju. Saje v izpuhih je mogoče s filtri precej učinkovito prestreči, a te niso edini izvor trdih delcev, ki jih povzroča sežigalnica. »Pri bolj kontroliranih virih, kot je industrija, smo mislili, da večino polutantov ujamemo. Izkazalo se je, da ne, ker nastajajo sekundarni aerosoli,« je pojasnil dr. Močnik.
Pri zgorevanju v sežigalnicah nastajajo organske spojine v plinastem stanju, ki nato v atmosferi oksidirajo in kondenzirajo, s čimer šele visoko v zraku nastanejo tako imenovani sekundarni organski aerosoli. Preprečevanje teh izpustov ni enostavno in zahteva katalitične konverterje.
Za ocenjevanje za zdravje škodljivih učinkov izpustov se meri njihov potencial oksidativnega stresa, ki ga povzročajo v telesu, saj je to ključni mehanizem pri razvoju bolezni dihal in srčno-žilnih bolezni. Kot je pokazal raziskovalni projekt, pri katerem je sodeloval dr. Močnik, ima recimo cementarna v Anhovem dejansko večji vpliv na zdravje okoliških prebivalcev od pričakovanega ravno zaradi izpustov spojin z visokim oksidativnim potencialom, ki jih pri izpustih iz sicer večjih onesnaževalcev – prometa in domačih kurišč – ni.
Ljubljanska inverzija
Ključni dejavnik pri stopnji onesnaženosti zraka v Ljubljanski kotlini je pojav toplotnega obrata oziroma inverzije v hladnejših mesecih, ki je pozimi prisoten približno tretjino časa. Takrat hladnejši zrak ostane ujet pri tleh pod toplejšim pokrovom nekaj sto metrov nad tlemi. Po navedbah občine naj bi ta problem rešil visok dimnik.
Kot je poudaril dr. Močnik, je debata o višini dimnika stranpot resnega razmisleka o sežigalnici: »Prisotna je obsesija z vprašanjem o višini dimnika, kar je sicer relevantno, a pomembnih je še veliko drugih dejavnikov.« Kot je razložil, namreč ne moremo določiti diskretne višine, nad katero izpusti ne bi imeli vpliva na kakovost zraka v Ljubljanski kotlini.
ARSO izvaja redne meritve temperature zračnih plasti, ki pa so za določitev višine, ki bi jo moral imeti dimnik sežigalnice, le pogojno uporabne. Meritve z meteorološkim balonom se izvajajo zjutraj za Bežigradom in ne na lokacijah, ki so predlagane za postavitev sežigalnice. Poleg tega se ta meja čez dan, ko meritev ni, dvigne. Podatki ARSO sicer kažejo, da se višina inverzije giblje pri okoli 200 metrih, a da tudi močno variira in četrtino časa sega preko 270 metrov.
Predvsem pa se, kot je izpostavil dr. Močnik, inverzija na koncu podre in takrat se zgornje plasti spustijo k tlom in šele po tem se zračna masa povsem zamenja. Ves ta proces ne vključuje le gibanja izpustov v zraku, ampak se hkrati dogajajo kemično-fizikalni procesi, pri katerih se nekateri plinasti izpusti pretvarjajo v delce in podobno.
Tehnologija
Medtem ko so vprašanja, vezana na okolje, zelo kompleksna, je glede samih sežigalnic neznank precej manj. Kot je razložil dr. Filip Kokalj s Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru, so sežigalnice v zahodni in severni Evropi že več desetletij uveljavljen način obdelovanja odpadkov.
Ljubljanska občina zatrjuje, da bodo uporabili »najboljše razpoložljive tehnologije«, kar pa zahtevajo že sami postopki. Gre namreč za tehnologije, ki jih opisuje referenčni dokument, znan pod kratico BREF, ki ga je pripravila Evropska unija, in na katerega se oprejo projektanti, investitorji ter tudi organi, ki bodo dali sežigalnici dovoljenje za gradnjo in obratovanje.
Na podlagi tega dokumenta je od konca leta 2023 v EU v veljavi nov predpis, ki ugotavlja razpone izpustov, ki so tehnološko dosegljivi. »Regulator se na podlagi predpisanega območja odloči, kakšno vrednost bo zahteval od posameznega operaterja. Tipično bodo predpisali vrednost na spodnji meji, sicer pa mora operater pojasniti, zakaj to ni mogoče,« je postopke razložil dr. Kokalj.
»Seveda bi se človek vprašal, zakaj potem zakonsko določene mejne vrednosti niso nižje. Upoštevati je treba, da bodo obratovalni parametri sežigalnice, kot vseh industrijskih objektov, vedno nihali. Obrat večino časa obratuje z izpusti, ki so znatno nižji od mejne vrednosti. Občasno se bodo za krajši čas dvignili, a morajo vedno ostati pod mejnimi vrednostmi,« je še pojasnil Kokalj.
V sežigalnici bodo nastajali tudi trdni ostanki, največ pepel oziroma žlindra. Kot je pojasnil dr. Kokalj, je to praviloma nenevaren odpadek, ki pa ga je mogoče uporabiti v gradbenih materialih, recimo z vmešavanjem v beton.
Poleg tega v sežigalnici nastajajo nezanemarljive količine nevarnih odpadkov, ki prihajajo iz filtrov prečiščevalnega sistema dimnih plinov in vsebujejo precej težkih kovin. Ker v Sloveniji nimamo ustreznega odlagališča, jih bo treba voziti v tujino.
Ekonomika
Kot je razložil soavtor nedavne študije o ekonomiki sežigalnic Geert Warringa iz nevladne organizacije CE Delft, poskuša Nizozemska z novo obdavčitvijo omejiti kapacitete sežigalnic. »Razmislek na Nizozemskem je, da želimo več reciklirati. Če je sežigalnic veliko, kot je to pri nas, podjetja, ki se ukvarjajo z recikliranjem, težko konkurirajo, saj so cene za odvzem odpadkov nizke,« je povedal.
Ključna neznanka za poslovanje sežigalnic v Evropi, tudi morebitno ljubljansko, pa bo vprašanje vključitve sežigalnic v sistem trgovanja z emisijski kuponi, kar bo predmet odločanja v prihajajoči reformi tega trga. V nasprotju s termoelektrarnami sežigalnicam ni treba kupovati emisijskih kuponov za proizvedene izpuste CO₂. Po izračunih Geerta Warringe bi ta sprememba podražila stroške sežiga odpadkov za več kot 40 odstotkov in še več v sežigalnicah, kot bi bila ljubljanska, ki ne sežigajo bio odpadkov.
Smisel sežigalnice je predvsem odgovor na vprašanje, kaj narediti z mešanimi komunalnimi odpadki, ki se sedaj vozijo v tujino. Kot opozarja geografinja dr. Katja Vintar Mally, ki se na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ukvarja z okoljskimi vprašanji, pa se ob vsem tem premalo sprašujemo, kako zmanjšati količine odpadkov in upoštevati prioritete, pri čemer je na prvem mestu preprečevanje nastajanja odpadkov, sledijo ponovna uporaba, predelava in šele na koncu uporaba za proizvodnjo energije ter odlaganje.