Ideja o nočnih sprehodih po mestu, ki delujejo kot metoda za ozaveščanje o počutju različnih skupin med sprehodom ponoči, se je razvila na Poljskem. Mednarodni feministični kolektiv Achitektonczki je takšne sprehode zasnoval za skupino Wlinta, v katero so vključene heteroseksualne ženske, lezbijke, transspolne osebe, interspolne osebe in nebinarne osebe. Gre namreč za skupine, ki imajo pogosto občutek, da javni prostor ni namenjen njim. Čeprav gre za deloma aktivistično metodo, jo je arhitekturni biro uporabil za raziskovanje prostora.
Sprehod po tej metodi je za Ljubljančanke na ponedeljkov večer potekal tudi v centru Ljubljane pod vodstvom urbanističnega inštituta Prostorož. Udeleženci sprehoda so se zbrali v poznih večernih urah in se sprehodili skozi več točk po mestu, pri tem pa so spremljali, kako doživljajo prostor. Ocenjevali so, kako varno se počutijo, kako vključeni so v prostor, ali je prostor estetsko urejen in ali je udoben za uporabo. Osebe, ki spadajo pod izraz Wlinta, se namreč pogosto počutijo, kot da prostor ni zares oblikovan zanje, temveč za heteroseksualnega moškega srednjih let, ki pot skozi mesto opravlja le za dostop do službe.
Infrastrukture za posedanje skoraj ni
Skupina opazovalcev se je odpravila na sprehod, ki se je začel s hojo skozi Vilharjev podhod. Ocenili so, da gre za območje z zelo nizko stopnjo udobja in vključenosti, saj v okolici ni veliko klopi, prevladujejo pa stopnišča, ki so za invalide nedostopna. Nekaterim udeležencem se je prostor kljub trajajoči prenovi zdel zanimiv in dobro osvetljen, a so vsi opozorili na težave z označevanjem poti. Pot skozi prehod je namreč označena z oranžnimi napisi, ki so ponekod nejasni. Za nekatere skupine je sprehod skozi pohod neprijeten zaradi občutka ujetosti in naključnih mimoidočih, ki jih začnejo ogovarjati.
Pot se je nadaljevala skozi bližnji park do spomenika Rudolfa Maistra. Tudi na tem delu udeleženci niso bili zadovoljni z infrastrukturo, ki naj bi jim ponujala udobje. Ugotovili so namreč, da v bližini skoraj ni klopi ali drugih prostorov, kjer bi se lahko dalj časa zadrževali. Zmotile so jih tudi bližnje zaprte terase, ki so zelo neestetske, poleg tega pa ne ponujajo možnosti, da bi sprehajalce opazovali naključni gostje lokalov in s tem povečali občutek varnosti. Omenili so še pomanjkanje dobre razsvetljave v parku in pogoste luže in blato.
Občutek varnosti večji ob dobri razsvetljavi
Opazovalci so se nato sprehodili po Kolodvorski ulici do prenovljene Čufarjeve ulice. Za številne je bil ta del poti najprijetnejši, saj je dobro osvetljen, v okolici pa je kar nekaj izložb, lokalov in drugih prijetnih kotičkov. Promet je na tem delu zelo umirjen, sprehajalcem pa je zanimiva hoja pod arkadami. Kot težavne so izpostavili res ozke pločnike in nekoliko zdelane stopnice. Skoraj nikogar od opazovalcev pa ni navdušila prenovljena Čufarjeva ulica. Opisali so jo kot preveč sterilno, s prenizkimi klopmi in premalo ozelenjeno. Kot opažajo, je ulica večino časa zelo prazna, ljudje pa po klopeh sploh ne posedajo. Eden od razlogov za to bi lahko bile tudi klopi, ki so preveč na odprtih in izpostavljenih mestih.
Pot se je nadaljevala skozi bližnjico do parka Tabor in nato do Metelkove. Kljub poznim uram je bila okolica parka, predvsem kavarna SEM, zelo zasedena. Opazovalci so ocenili, da je večji del parka in poti dobro osvetljen, in čeprav je veliko ljudi ponoči strah v parku, je zelo varen. Strinjali pa so se, da bi bil občutek varnosti, če ne bi bili v skupini, najbrž drugačen.
Sprehajalce pa sta že ob prihodu na Metelkovo zmotila neprijeten vonj in slaba razsvetljava. Opozorili so tudi na slabo označenost nekaterih klubov in različen občutek pripadnosti med generacijami. Sprehod se je nato zaključil na Trgu Marije Terezije, ki so ga opisali kot zelo hladen in prazen prostor, kar pa je delno tudi pozitivno, saj je zelo pregleden in lahko hitreje opazimo osebe, ki se nam približujejo.
