Zgodb pa ne pripoveduje samo arhivsko, temveč tudi knjižnično gradivo. V Slovanski knjižnici, centru za domoznanstvo Mestne knjižnice Ljubljana, hranijo glasilo delovne organizacije Litostroj, ki je pomemben vir informacij o delu in družbenopolitičnem ter družabnem dogajanju v Litostroju. »V centru za domoznanstvo skušamo obdelovati področja zgodovine, ki zadevajo Ljubljano in njeno preteklost. Predvsem tista, ki se jih nehote prezre oziroma se uradna zgodovina z njimi ne ukvarja,« je povedal Tomaž Miško iz ljubljanske mestne knjižnice. Lani so digitalizirali celotno zbirko glasila delovne organizacije Litostroj in takrat je nastala tudi zamisel o razstavi.
Dobro delujoči propagandni oddelki
»Litostroj je bil ustanovljen leta 1946. Treba je vedeti, da je podjetje nastalo sredi šišenskih polj, kjer so zastavili novogradnjo. In čeprav so kasneje vztrajali, da ne gre zgolj za politično podjetje, pa je prav, da omenimo, da je ideja zrasla v glavi Franca Leskoška - Luke. On je na njivi tudi zakoličil kraj, kjer bo tovarna stala. Skupaj s Francem Pečarjem sta določila gabarit stavbe in Leskošek je takrat dejal: tukaj bo stala stavba, ti boš pa direktor,« je povedal Janez Bregar iz Zgodovinskega arhiva, ki je poleg Marije Čipić Rehar in Zdenke Semlič Rajh, že omenjenega Tomaža Miška ter Nine Sovič in Erike Marolt iz Mestne knjižnice soavtor razstave. Prva stavba, ki so jo zgradili, je bila livarna sive litine, in prvega septembra 1947 so odprli prvo industrijsko poslopje, kar pomeni začetek delovanja Litostroja.
Zgodovinski arhiv Ljubljana hrani arhivsko gradivo več velikih gospodarskih, danes žal propadlih podjetij. »Poleg Litostroja hranimo materiale večjih podjetij, ki so nekoč delovala in jih danes ni več. Tudi SCT in Gradis sta imela dobro delujoč propagandni oddelek, ki je imel svoje fotografe, izdajali so glasilo, tako da je nastalo ogromno fotografij,« je povedala Marija Čipić Rehar, kolega Bregar pa jo je dopolnil, da hranijo tudi okoli 13.000 kosov fotografij na steklu ter ogromno fotografij, ki zajemajo 50. in 60. leta prejšnjega stoletja. »Problem je, ker so v albume, v katerih so hranili reprezentativne fotografije, zelo redko napisali osnovno poimenovanje vsebine, kaj šele podatek o kraju ali času dogodka. Tudi pri obiskih tujih delegacij, ki so bile v Litostroju zelo pogoste, je tako. Na eni od fotografiji denimo zasledimo obisk kamboškega princa Norodoma Sihanuka,« je razložil Bregar.
22 panojev o zgledni firmi
Na 22 razstavnih panojih vzdolž Krakovskega nasipa lahko obiskovalec dobi občutek, kako je bil organiziran Litostroj. Imeli so svojo kuhinjo, ambulanto, tudi vrtec za 35 otrok. »Kar je seveda malo, če imamo podatek, da je bilo v 60. letih v Litostroju zaposlenih 466 žensk s 318 otroki – gre zgolj za ženski del zaposlenih. Se je pa pogosto dogajalo, da je mlad par iz Prekmurja, ki je prišel v Litostroj delat, otroke pustil pri starih starših. Ali pa so starejši sorojenci čuvali mlajše, ko ti niso bili v šoli,« sta razložila Marija Čipić Rehar in Tomaž Miško.
Prva leta je bilo v podjetju zaposlenih šeststo delavcev. Čez sedem let že dva tisoč. V okolici tovarne, ki je zrasla sredi polj, na začetku ni bilo trgovine, mesarja, gostilne. »Zato so morali poskrbeti, da se postavijo različne obrtne trgovine, tudi s tekstilom. Odprli so tudi bife in kino. Postavili so ga v skupni prostor industrijske kovinarske šole, v katerem so imeli potem tudi sestanke delavskih svetov in podobno,« je povedal Miško, Bregar pa ga je dopolnil, da so v tej dvorani vsako leto praznovali dedka Mraza in gostili nastope folklornih skupin. »V šestdesetih letih so ustanovili svojo folklorno skupino, imeli so tudi dva ansambla, Horuk in Miki. Čeprav sta bili skupini zelo popularni, saj sta gostovali tudi v širši okolici Ljubljane, sta delovali le kratek čas,« v smehu pripomni Meško in se spomnil pričanja ene od delavk, ki jo je fotografija kinodvorane popeljala v mladost. »Spomnila se je, da je skozi okno špegala na platno. Čeprav je bila slika popačena, so si otroci na tak način ogledali marsikateri film.« Kino je deloval kratek čas, z opremo pa so nato opremili manjšo dvorano v Dravljah. Kmalu zatem je Šiška dobila novo kinolokacijo s Kinom Šiška.
Življenje v Korotanskem naselju
Iz fotografij, razstavljenih na panojih, je razvidno, da je bil Litostroj praktično mesto v malem. V Korotanskem naselju so imeli tudi pralnico, ki pa ni bila namenjena delavcem, ampak so jo uporabljali za pranje prtov in rjuh za menzo, internat in počitniške domove v Fiesi, Mošćenički Dragi, na Soriški planini in drugje. »Zanimivo je, da je iz arhiva razvidno, da je Tito obiskal Litostroj kar osemkrat. Na dvorišče se je skupaj z Jovanko pripeljal v rolls-royceu,« je povedal Bregar, Miško pa je še pripomnil, da je neuradna številka, ki so jo v Litostroju radi izpostavili, devet, saj je prišel tudi na Soriško planino.
»Na razstavi se osredotočamo tudi na tipične proizvode Litostroja, ki so bili v Jugoslaviji in predvsem v neuvrščenih državah izredno cenjeni. Kasneje so izdelke prodajali tudi v Južno Ameriko in ZDA. Litostroj je imel svoj razvojni oddelek, zato je izdeloval zelo malo produktov na podlagi licenc,« je spomnil Miško, Čipić-Reharjeva pa je dopolnila, da so bili edino podjetje v Jugoslaviji, ki je bilo sposobno izdelovati opremo za hidrocentrale. »Znani so bili po tem, da so poleg turbin izdelali skoraj celotno opremo, se pravi tudi črpalke ter dvigala in druge manjše strojne elemente.«
S širitvijo podjetja je naraščala tudi potreba po delovni sili. V Ljubljano so novačili ljudi iz vse Slovenije in ti ljudje so morali nekje živeti. »Na enem od panojev so slike bivanjskih razmer, ki so bile res neprimerne. Zato je Litostroj leta 1947 kot prvi začel graditi namenska stanovanja za svoje delavce. V prvi petletki so imeli namen sezidati šestnajst blokov, v vsakem bloku naj bi bilo štiriindvajset stanovanj, ki so bila zasnovana neverjetno sodobno. Sama gradnja se je prilagajala dotoku denarja in možnosti posojil,« je povedala Marija Čipić Rehar in spomnila, da je bilo podobno tudi z dijaškim domom. »Na začetku so dijaki živeli v Vižmarjah. Bilo je približno sto osemdeset dijakov, imeli so skupne spalnice in ni bilo tople vode. Šele ko so ob Litostroju zgradili vajeniški dom, so dobili kopalnice s toplo vodo, centralno kurjavo, imeli so tudi jedilnico, šahovsko sobo, čitalnico in knjižnico,« je še dodala.
V Litostroju so že v šestdesetih letih načrtno začeli novačili delavce iz drugih krajev, predvsem iz Dolenjske, Štajerske, Gornjega Grada in drugod. »Organizirali so celo družabno srečanje, zabavni vrtiljak, s katerim so leta 1963 poskušali pridobiti ljudi,« je povedal Miško in dodal, da so bili precej uspešni. »Govoril sem z enim izmed delavcev, ki so prišli iz Hrvaške v Slovenijo na delo v Litostroj. Bil je livar in delo je opisal kot izredno težavno. Delali so na mrazu, prepihu, vročini. A Litostroj je bil pojem dobre jugoslovanske tovarne in bil je vesel, da se je izučil in dobil delo,« je še dodal Miško.