»Hribarjevo osebno življenje je bilo precej pestro, imel je tudi zunajzakonska otroka,« pripoved o osebnem življenju znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja začne Grega Hrib, vodnik tematskega ogleda Vile Zlatica, ki se posveča ljubezenskim zgodbam nekdanjega politika. Pri čemer pa sprehod po Hribarjevi vili, ki brez »idealiziranja in s podajanjem tudi kakšnih manj lepih stvari« ne razkriva samo osebnih plati tega znanega Ljubljančana, temveč odstira tudi socialno zgodovino njegovega časa in vanj vpeto intimo.
Ivan Hribar je svojo prvo ženo, Čehinjo Emilio Griga, spoznal v Pragi, kjer je bil zaposlen kot bankir. Podrobnosti, kako sta se spoznala, kot pove Hrib, niso natančno znane. V svojih pisanjih in avtobiografiji je skoraj ne omenja, saj o svojem intimnem življenju pred drugo ženo Marijo Goričan ne pove veliko. Znano pa je, da sta se Ivan Hribar in Emilia Griga, ki je bila iz premožne meščanske družine, hitro poročila, kmalu sta dobila sina Milana, in ko je bil ta še majhen, se je družina zaradi Hribarjevega dela v podružnici banke Slavija preselila v Ljubljano. Stanovali so nad bančnimi prostori v hiši, ki je stala v okolici današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, še o pretekli podobi mesta mimogrede pove vodnik.
Po selitvi v Ljubljano Emilia Griga, kar je bilo med političnimi veljaki sicer precej običajno, moža ni spremljala na dogodkih. »Ves čas je bila v ozadju, za kar obstaja več domnevnih razlag. Ena je, da se v javnosti ni pojavljala zato, ker ni tekoče govorila slovensko, druga, ker s Hribarjem, ki je pripadal liberalnemu taboru, in ona s svojo režimsko usmerjenostjo, nista delila političnih stališč. Še ena razlaga je, da se je iz javnosti umaknila zaradi moževih afer,« pravi Grega Hrib. V času zakona z Emilijo Griga je namreč okoli leta 1900 dobil še dva nezakonska otroka, Milka in Pavlo. Oba je priznal in ju finančno podpiral ter občasno obiskal, nista pa nosila njegovega priimka. Z Milkom sta se po sogovornikovih besedah veliko bolje razumela kot s sinom Milanom in sta kasneje tudi poslovno sodelovala. »Milko je nekaj časa tudi živel v Vili Zlatica in Hribar je njegovi mami, svoji nekdanji ljubici, celo bizarno ponudil, da bi bila služkinja v vili. Poleg tega naj bi ji priskrbel tudi snubca, po moji drzni domnevi zato, da bi se znebil finančnega bremena podpore sinu Milku,« še razlaga zgodovinar in sociolog, ki je vsebinsko oblikoval turo Zgodovina ljubezni v Vili Zlatica, ki je na sporedu enkrat mesečno. Ta mesec jo bodo ponovili še v nedeljo, 23. marca. Kot še pripoveduje Hrib, se mu je med raziskovanjem Hribarjevega intimnega življenja izrisovala »precej nečimrna in megalomanska osebnost« politika.
Druga Hribarjeva poroka
V družini Hribar se je leta 1909 zgodil tragičen dogodek, saj je Milan storil samomor. Leto kasneje se je Ivan Hribar ločil od svoje prve žene in nadaljeval zvezo z veliko mlajšo Marijo Goričan, s katero sta se zapletla, ko je bil še poročen in je bila Marija pri njih kuharica. »Čeprav je bil civilno ločen, a cerkveno še vedno poročen, sta poskušala razmerje skrivati, čeprav se je za njuno ljubezen vedelo,« pojasnjuje vodnik. Njuna zveza pa je v katoliških krogih požela nemalo zgražanja. »V časopisu Slovenec, tedanjem časopisu slovenskih klerikalcev, so posmehljivo in zajedljivo pisali, kako je Hribar na uradni obisk v Trst odšel s svojo kuharico. Kar so pospremili z besedami, češ, kaj mu tam ne znajo dobro skuhati,« o tem, kako je bilo osebno pri Hribarju hkrati politično, pripoveduje Hrib. Politični nasprotniki so Hribarju tako radi pod nos metali, da živi s priležnico, konkubino. Kar je zmotilo ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventuro Jegliča, ki je poudarjal, kako nemoralno v grehu živi liberalni politik. Motilo ga je predvsem, da se skupaj pojavljata v javnosti, kar je bilo zanj škandal. Čeprav se, kot pripoveduje vodnik, zaradi moralnih napadov kakor tudi zaradi zaprtega privilegiranega meščanskega okolja, v katerem se je Marija s svojim delavsko-kmečkim ozadjem počutila odrinjeno, v javnosti sprva nista veliko gibala. Poročila sta se šele leta 1926, deset dni po smrti prve Hribarjeve žene, ki je umrla v ubožnici.
Demonizacija splava
V Vili Zlatica, poimenovani po hčerki Ivana Hribarja in Marije Goričan, je družina živela od leta 1921. V meščanski hiši, v kateri je ohranjena izvirna Hribarjeva knjižnica, medtem ko so druge sobe ob muzejski preobrazbi vile doživele tudi obravnavo kustosov, pa vodnik obiskovalce opozori tudi na družbeno zgodovino, vpisano v prostore. »Pri vodenem ogledu se med drugim osredotočim na razredni prepad med privilegiranim meščanstvom in delavskim razredom. V vili tako opozorim na razkorak med prvim nadstropjem, v katerem je živela Hribarjeva družina in je zelo meščansko urejen, ter podstrešjem, kjer se v majhnih sobah za osebje kaže druga plat družbe,« podčrta Grega Hrib. Ob tem pa še v vodstvu, ki se posveča zgodbi o intimi s konca 19. in začetka 20. stoletja, razloži, kako je bil delavski razred na neki način nosilec bolj svobodnega razumevanja spolnosti. »Z industrializacijo in urbanizacijo se je velik del kmečkega prebivalstva preselil v mesto, ki je ponujalo socialno osvoboditev, saj ljudje niso bili več pod nadzorom staršev, družine, tradicionalne skupnosti, župnika. Ker so živeli od svojega dela, jim je ekonomska neodvisnost dajala tudi večjo samostojnost pri odločanju o svojem intimnem življenju. Čeprav spolno revolucijo postavljamo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, je bilo v tem pogledu precej prelomno tudi 19. stoletje,« podčrta sogovornik. Ob tem odpre še vprašanje varnega splava, ki v tistem času ni bil dostopen. 19. stoletje je bilo pravzaprav obdobje, ko je splav doživel večjo družbeno demonizacijo. » Z industrializacijo in vzponom nacionalizma, ko je za kapitalistično in politično elito postala pomembna krepitev številčnosti naroda, se je vedno bolj začelo napadati tudi splav.«
Ob pripovedovanju o pretekli družbi in vanjo vpeti intimi Grega Hrib še doda, da je Hribar, politik liberalne smeri, dovoljeval tudi bordele. »V Avstro-Ogrski so lokalne oblasti odločale, ali bodo dovoljevale prostitucijo ali ne. Je pa veljalo, da domačinke niso smele delati v bordelih,« še pojasni Hrib.
