V Maistrovi ulici v Kamniku, kjer je nekoč dišalo po domači kuhinji in se je za težkimi lesenimi mizami domače gostilne zbirala družba iz bližnje in daljne okolice, danes prostor ohranja drugačno, a nič manj strastno zgodbo. Iz ulice na povabilo Jožefa Baronika vstopimo na notranje dvorišče. Gostitelj, nekoč kuhar, je danes zbiratelj, poznavalec in skrbnik starih koles. Njegov svet ni več zaznamovan z lonci in štedilnikom, temveč z železom, patino in tihimi zgodbami preteklosti, ki jih pripovedujejo kolesa.
Ob vstopu v prostor pogled takoj pritegnejo detajli: črna kolesa s starinskimi lučmi, obrabljenimi sedeži, zvonci nenavadnih oblik in ploščicami z letnicami – 1927, 1930, 1938, 1939, 1952, 1961. Vse deluje kot nekakšen časovni stroj, v katerem se vsak predmet ustavi v svojem obdobju. Baronik, ki nas popelje v svoj svet, pa se med njimi giblje samozavestno, kot da je vsako kolo pomemben del njega.
Sprva majhna zbirka z le nekaj kolesi
Baronik se na kolesarstvo ni navezal že v zgodnjem otroštvu, temveč ga je začel postopoma, skoraj naključno. Sprva ni šlo za družinsko tradicijo, temveč za majhno zbirko dveh ali treh koles, ki se je z leti razrasla v pravo zbirko. »Začeli smo z dvema, tremi kolesi, potem pa se je začelo stopnjevati,« pripoveduje. V najboljših časih jih je imel nekaj več kot deset, danes jih je v stalni zbirki ostalo devet, vsako s svojo zgodbo in značajem. Čeprav se zdi, da zložena drug ob drugem samevajo, Baronik zatrdi, da so še kako vozna in tudi uporabna. »Z najstarejšim kolesom se redno odpravim po krajših opravkih. Seveda ko se mi – tudi zaradi varnosti – ne mudi zelo. Druga kolesa pa ponudim prijateljem in znancem, da se z njimi zapeljemo v sprevodu v času narodnih noš v Kamniku,« pove in hitro doda, da so nekoč na kolo sedli njegovi otroci. »Danes vse upe polagam v vnuke,« pove v smehu, čeprav pojasni, da nikogar v to ne sili.
In čeprav so kolesa zanimiva in tudi lepo ohranjena, se z njimi nikoli ni udeleževal tekmovanj. »Redno sem hodil na srečanja starodobnikov. Z njimi smo obiskovali različne kraje po Sloveniji – od Škofje Loke, kjer imajo starodobniki registrirano svoje društvo, do Koprivnice in Prekmurja. Bilo je pestro, dokler se je dalo hoditi,« se spominja, pri čemer ne skriva, da leta počasi naredijo svoje.
Prvo kolo, prve rane in učenje brez šole
Zanimiva je tudi zgodba njegovega prvega kolesa, ki ga je dobil v popravilo. »Prinesel ga je prijatelj in v zameno za popravilo ponudil še drugo kolo, ki je prav tako potrebovalo veliko pozornosti,« se spominja in doda, da je moral obe kolesi povsem razdreti in obnoviti. Tako se je začelo učenje – brez učbenikov ali danes popularnih nasvetov na youtubu. Zgolj z orodjem, potrpežljivostjo in občutkom za mehaniko. »Pomembno je bilo, da sem ob obnovi koles dodajal materiale, ki so bili iz tistega časa. Zato tudi kolesa niso na novo prebarvana.« Kolesa je le očistil s posebnimi kemikalijami, da ne bi rjavela, nikoli pa jih ni polepšal v sodobnem smislu. Njegovo pravilo je bilo jasno: staro kolo mora ostati staro, z minimalnimi posegi, ki ohranijo funkcionalnost. Obnavljal je le nujne dele – špice, verige in pnevmatike. Nekatera kolesa so opremljena s karbidnimi lučmi, vendar jih sogovornik ne uporablja. Ob tem zagotovi, da so druga kolesa vozna tudi v večernih urah, saj jim je usposobil luči na dinamo. Prav te so posebna zgodba, saj cena dosega tudi do 35 evrov. Kljub dolgoletnemu delu in vožnji s starimi kolesi Baronik poudarja, da večjih nesreč ni bilo. Kolesa so počasna, stabilna in namenjena predvsem predstavitvam, ne hitrosti. »Ta kolesa niso za dirkanje. Gredo zelo lepo in počasi,« pravi z nasmehom.
Njegovo prvo srečanje s kolesom sega v otroštvo. Naučil se ga je voziti pri šestih ali sedmih letih, najprej na moškem kolesu. A pravo lekcijo je dobil šele na ženskem kolesu, s katerega je tudi padel in si opraskal koleno. Kljub temu ga to ni odvrnilo – ravno nasprotno, še bolj ga je pritegnilo. »V mojem otroštvu so bila kolesa v Kamniku prava redkost. Pogosto smo si kolesa zato tudi izposojali. A veljalo je le eno pravilo – kolo smo morali vrniti v enakem stanju, kot smo si ga izposodili,« pove danes 86-letni sogovornik. Čeprav najstarejše kolo nosi letnico 1927, ima posebno težo tudi Rogovo kolo z letnico 1952, ki so ga štiri leta pozneje nehali izdelovati.
Življenje kuharja: od ljubljanskega Bellevueja do Avstrije
A Baronikova druga, enako pomembna življenjska zgodba se začne v kuhinji. Njegova poklicna pot je dolga in raznolika, prepletena z različnimi institucijami in državami. Začel je v gostinstvu še v času starega sistema, ko je bil del strokovne hierarhije drugačen, znanje pa se je prenašalo predvsem praktično.
Šolanje je bilo strukturirano v ciklih – teden teorije, teden prakse, nato delo v kuhinji ali strežbi. »Takrat smo garali, pa tudi znali smo,« poudari. Na koncu prvega letnika se je vsak odločil za smer – kuhinjo ali strežbo. Po služenju vojske je delo dobil v kuhinji v Bellevueju. Spominja se, da je pogosto stregel maršalu Titu in njegovim kolegom. Nato je delal v hotelu Turist, pozneje v Kopru in nekaj let tudi v Avstriji. Po 32 letih sta z ženo gostinsko kariero končala v domači gostilni. Vseeno pa kuhinja ostaja del njegovega vsakdana, čeprav v drugačni obliki. Doma kuha, kadar je treba, za družino, sicer pa se raje prepusti drugim. Žena in hči sta prav tako povezani z gostinstvom, hči je slaščičarka in kuharica.
Ob koncu obiska se zdi, da prostor v Maistrovi ulici ni le zbirka starih koles, temveč nekakšen arhiv spominov, ki so tudi v fotografijah in zapisih ujeti na stenah nekoč glavne jedilnice družinske gostilne. Pa vendar – pogled na stara kolesa nosi še naprej zgodbe in pričevanja, ki jih Jožef Baronik skrbno neguje.