Danes je pač vse plačljivo, plačevanje pa, če je le mogoče, avtomatizirano. Da bi se čim hitreje navadili na plačevanje strojem, v samopostrežni trgovini, če uporabiš avtomatsko blagajno, dobiš za nagrado brezplačno smet v podobi plastične vrečke. Zato je toliko bolj hvale vredno dejstvo, da so v našem mestu javna stranišča brezplačna. Še nedolgo tega je bilo to skoraj nepredstavljivo, saj se nekatere bralke in bralci najbrž še spomnite debakla z avtomatiziranim plačljivim straniščen na Bavarskem dvoru. Stranišča so osnovna človekova potreba, brezplačna in urejena stranišča pa so osnova čistega mesta. Kot Ljubljančan sem na njih prav ponosen. Bi bilo pa po mojem mnenju zelo dobro, če bi straniščem sledile tudi usluge, ki zadovoljujejo naše višje potrebe.
Še posebno poleti imamo v našem mestu kar nekaj brezplačne kulture. Včasih mogoče celo preveč, saj nisem prepričan, da k večji kulturni podobi mesta prispeva to, da imajo lokali toliko organizirane glasbe v živo. Za moj okus je kar nekaj uličnih glasbenikov kakovostnejših od tistih, ki me bolj odbijajo, kot vabijo pred Konjski rep. Smo pa zaradi podaljšane prenove Križank letos dobili še nekaj dodatnih vrhunskih koncertov na Kongresnem trgu, da so lahko v umetnosti uživali tudi tisti, ki nimajo za drage vstopnice.
Ker brezplačne prireditve vidim tudi kot nekaj, kar niža ceno umetnikom, ki so odvisni od vstopnine, na srečo tu nimam prostora, da bi vas moril s tem, da ima subvencioniranost kulture tudi slabe plati. Se mi pa zdi zelo narobe, da je treba plačevati vstopnino v nacionalne muzeje in galerije, ki so naš ponos. Politiki, ki o tem odločajo, bi jih morali videti kot reklamo za resnico o nas samih, saj nas in naše obiskovalce spomnijo, da mi, ki tu živimo, nismo po župi priplavali. So temelj samozavesti, ki jo potrebujemo, če hočemo opravičiti samostojnost v časih, ko se okrog nas budijo nostalgije po lastnih fašističnih tvorbah.
Mi je na srečo nismo imeli. Ker je našim politikom manjkalo samozavesti, so nas priključili okupatorjem, samozavest pa se je zatekla v gozdove in na koncu zmagala. A zdaj bi bil že čas, da nase nehamo gledati kot na nekaj, kar se začenja zmeraj znova, in damo možnost svoji zgodovini, ki je daleč od tega, da bi nas moralo biti sram, da smo Slovenke oziroma Slovenci. Zato bi morali omogočiti brezplačen in čim bolj množičen ogled naših muzejev in galerij.
