Med najbolj slavnimi ljubljanskimi hišami, ovekovečenimi z napisom imena na pročelju, je zagotovo dvonadstropna hiša na Novem trgu, saj jo zaradi njene lokacije v središču mesta pozna praktično vsak Ljubljančan. Velike črke J. J. Naglas, ki se vijejo čez njeno fasado, so začetnice imena Jakoba Jožefa Naglasa, ki je leta 1847 ustanovil tovarno pohištva, kjer so izdelovali poštne vozove in opremljali ladje ter si sloves utrdili s pohištvom. Od sredine 19. stoletja je namreč veljalo, da mora vsaka meščanska hiša, ki da kaj nase, imeti vsaj kakšen kos pohištva s podpisom Naglas. Kar pa ni bilo le odraz tega, da si to lahko privoščijo, temveč tudi dokaz, da imajo dober okus in občutek za kakovost. Tako kot so kosi pohištva v meščanskih domovih nosili Naglasov podpis, pa je tudi Ljubljana dobila hišo z imenom pohištvene rodbine. Naglasovi so baročno stavbo na Novem trgu 6 kupili okoli leta 1915, kot je v knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapisal avtor Bogo Zupančič, pa so njen napis otroci nekdaj brali kot »jokal je na glas«.
Zapisana imena na fasadi ima v Ljubljani še več hiš. Za Bežigradom se je mogoče sprehoditi po vilski četrti ter z ulice na fasadah prebirati Vila Božka, Marinka, Ruda, Elza in Mira. Med bežigrajskimi je tudi Vila Krka. »Gre za vile iz medvojnega obdobja, ki sicer niso prave vile, temveč le posnetki arhitekturnih elementov, ki so jih investitorji, med njimi recimo posestniki, učitelji in podobna struktura prebivalcev, z zapisanim imenom na pročelju želeli povzdigniti. Ponavadi so jih poimenovali po ženi ali otrocih, medtem ko se ime naše Vile Krka nanaša na prvotno lastnico hiše Angelo Smole Vojska,« pripoveduje lastnica bežigrajske hiše, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka, ki je podrobno raziskala zgodovino stavbe.
Angela Smola Vojska je izhajala iz bogate novomeške družine in »v zgodovinskih virih je mogoče zaslediti, da je bila med drugim muza Dragotina Ketteja. Opeva jo v celi vrsti svojih pesmi, kar v literarnem kontekstu primerjajo s Julijo Primic in Prešernom.« Znano je tudi, da je Kette, ki se je v petnajstletno Angelo zaljubil, ko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, svojega sošolca, kasneje akademskega slikarja Ivana Vaupotiča večkrat prosil, da naslika Angelino podobo. Vendar ga je ta, ker je bil tudi sam zagledan vanjo, zavrnil. Vaupotič je po pesnikovi smrti Angelo nato večkrat naslikal.
Angela Smola Vojska je hišo za Bežigradom začela graditi leta 1928. »Ker je najbrž želela obeležiti spomin na lepo obdobje svojega življenja, na Dolenjsko, je hišo poimenovala Vila Krka,« napis na stavbi interpretira sedanja lastnica hiše. Bežigrajsko vilo je namreč njena babica kupila leta 1936 in od tedaj je v družinski lasti. Od nekdaj, kot še pripoveduje sogovornica, pa je v njihovi družini, ko je bil govor o bodoči prenovi hiše, veljalo, da je treba napis »Vila Krka« ohraniti, in ob nedavni prenovi hiše so tako prenovili tudi napis. Kot še pripoveduje lastnica, je sprva kazalo, da ga, ker je bil že tako poškodovan, ne bo mogoče ohraniti. »Ko sva z možem iskala izvajalca, sva našla podjetje, ki obnavlja historične objekte po Ljubljani. Povedali so nam, da znajo obnoviti napis in da zanje to ni nadstandard, temveč to počnejo, ker cenijo zgodovinske elemente. Naša hiša je tako prenovljena po vseh starih obrtniških načelih,« še o odnosu do dediščine pravi sogovornica in dodaja, da ko je v družinskem arhivu pregledovala ohranjeno staro pošto, je našla razglednice, ki jih je prejela njena babica. Zanimivo je, da so pošiljatelji na mestu za naslov namesto ulice napisali zgolj Vila Krka za Bežigradom v Ljubljani.
Napisi na vilah največkrat z ženskimi imeni
»Imena vil so se na fasadah pojavila običajno ob gradnji in so izražala imena investitorjev ali njihovih ožjih sorodnikov, kot denimo Vila Zlatica v Rožni dolini, ki jo je leta 1923 (zgrajena 1909) kupil Ivan Hribar in jo poimenoval po hčeri Zlatici,« pa o preteklostih napisov na pročeljih ljubljanskih hiš pojasnjujejo na območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in ob tem omenijo še eno od dobro poznanih stavb v mestu, ki ji dodatno identiteto daje prav napis imena na pročelju.
Kot pravi kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter avtor knjig o ljubljanskih vilah Bogo Zupančič, je največ poimenovanj zasebnih vil, in to po ženskah, opaziti iz časa med obema vojnama. »Javne stavbe so že pred tem imele na fasadi izpisana imena dejavnosti, manj pogosto pa je to veljalo za zasebne stavbe. Žene so s poroko k hiši prinesle bogato doto in številne vile so bile zgrajene z denarjem te dote, zato je prav, da nosijo imena žena,« pojasnjuje Zupančič. Ter še nadaljuje: »V meščanski družbi je obstajala stereotipna oziroma patriarhalna delitev, da je mož skrbel za podjetje, žena pa za otroke in dom, čeprav je bilo med ženami veliko dobrih podjetnic, kot je bila Helena Naglas. Ženska imena vil lahko izkazujejo, kdo skrbi za dom, ali včasih tudi, kdo ima zadnjo besedo v hiši. Podjetniki so, tako kot danes, del premoženja zaradi davkov prepisovali na žene in so lastništvo z napisi samo potrdili. Po prvi vojni je prišlo do prvega vala emancipacije, saj so med vojno, ko so bili možje na fronti, žene prevzele tudi tradicionalno 'moška' dela in so se zato v nadaljevanju bolj zavzele za premoženje, ki so ga ali prinesle k hiši ali ustvarile.«
Napis na hiši je stvar prestiža
Po besedah lastnice Vile Krka, ki živi v ulici, kjer veliko hiš označujejo zunanji napisi imen, je bila praksa podpisovanja pročelij hiš nekoč stvar prestiža. Kako se ta navada v prostoru lahko zliva tudi v sedanjost, pa priča tudi zgodba iz njene ulice. »V naši soseski je hiša, ki so ji ob prenovi dodali napis Srebranka, česar prej ni imela, in ko so se lastniki ponovno zamenjali, so jo preimenovali v Vilo Majda,« o prevzemanju oziroma nadaljevanju družbenih obrazcev v prostoru pripoveduje sogovornica.
Bogo Zupančič po drugi strani o umeščanju napisov imen na pročelja družinskih hiš ne meni, da gre ravno za izražanje prestiža, temveč za »osebno zavezanost sporočanja javnosti o osebi, povezani s hišo«. Ob tem še spomni na prakso podpisovanja arhitektov na fasade stavb, ki so jih zasnovali, kot je to recimo naredil Vladimir Šubic na Nebotičniku ali Josip Costaperaria na Mariborskem dvoru. »Sicer pa je bilo zelo prisotno okraševanje ali zaznamovanje fasad s skulpturo ali reliefom, ki je ponazarjal dejavnost, s katero so se v hiši ukvarjali. Na Mirju je zanimiva vila, ki jo je za direktorja ljubljanske opere zasnoval arhitekt Maks Sternar in jo krasi relief z zapisom v latinščini, ki v prevodu pomeni Blagor tistemu, ki je daleč od skrbi,« še o fenomenu označevanja fasad pripoveduje Zupančič. Ter pri tem še doda, da praksa zapisovanja imen na družinske vile nikoli ni bila zelo razširjena, temveč je bilo to povezano bolj s posameznimi lastniki, ki so bili tej praksi naklonjeni. Kot pravijo na ljubljanski enoti ZVKDS, pa naj bi napisi na vilah izhajali tudi iz oblikovanja javnih stavb, pri katerih so napisi predstavljali dejavnost v stavbi, o čemer priča denimo ohranjen napis na nekdanji Mestni hranilnici ljubljanski v Čopovi ulici. Z ohranjanjem tovrstnih napisov oziroma imen pa v mestu ohranjamo zgodovinske podatke o hišah in zgodbe o njenih prebivalcih.
Napisi na hišah turističnih objektov
Pozoren sprehod po Ljubljani pa razkriva tudi sodobne prakse podpisovanja hiš, ki so zgled (verjetno) našle v zgodovinskih stavbah. Eden takšnih primerov je hiša na Trubarjevi 28, ki jo od prenove pred časom krasi priimek njenih nekdanjih stanovalcev Rohrmann. Napis na hiši, kot so pojasnili na ZVKDS, je nastal na novo z namenom obeleženja zgodovine stavbe, v kateri je v začetku 20. stoletja stanovala družina Ljubljančanke Roze Strzelba in Novomeščana Viktorja Rohrmanna, uspešnega veletrgovca in navdušenega narodnjaka. Med njuno hčerko Mileno in pisateljem Ivanom Cankarjem pa se je spletla dolgoletna romanca, polna vzponov in padcev, in tako je Cankar kratek čas v hiši na Trubarjevi tudi živel. »Sedanji lastniki so z napisom želeli obeležiti zgodbo te hiše,« pravijo v ljubljanski enoti ZVKDS, kjer se z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU podpisujejo pod pano, ki visi v pritličnem oknu hiše in pripoveduje njeno zgodbo. Medtem ko vhodna vrata hiše razkrivajo, da so v zgornjih nadstropjih stavbe danes turistične namestitve. Apartmaja, vsako se razteza čez celo nadstropje, pa se imenujeta Milena in Ivan.
Kar niti ni edini na fasadi podpisan turistični objekt v Ljubljani. V Šiški na Vodnikovi cesti se je mogoče peljati mimo velike prenovljene bordo rdeče hiše, s katere poleg barve skače še napis Vila Majda, oglašujejo pa jo kot meščansko vilo. Pri čemer arhivski posnetek hiše na Googlovem zemljevidu pred prenovo razkriva precej drugačno, skromno podobo. V tem pogledu je povedna tudi Vila Moste, turistični objekt, ki se, kot nakazuje že ime, nahaja v Mostah. Poleg vrta in bazena je njena posebnost, da ponuja razgled na cevi toplarne. Na Barjanski cesti je še ena turistična vila, in sicer Vila Emona – točno tako podpisana in z narisanim zmajčkom na svojem pročelju. Pri čemer pa je novodobne prakse podpisovanja turističnih hiš po mestu mogoče razumeti (tudi) kot marketinško potezo. S čimer se strinja tudi Bogo Zupančič, ki pravi: »Vsekakor želijo s takšnim poimenovanjem stavb, za katere je dostikrat vprašljivo, ali imajo status vile, pokazati neko kvazi nobleso, jim dvigniti vrednost in privabiti goste.«
