Po skoraj dveh letih zapor in prometnih infarktov, ki so paralizirali glavno mestno prometno žilo, Dunajska cesta končno spet diha. Toda medtem ko avtomobili gladko drvijo skozi sveže asfaltiran podvoz, poglede pešcev prevzema nekaj drugega: železniški nadvoz, ki se bohoti nad njimi, je videti že star. Zelo star.
Danes zjutraj je ob pogledu na jekleno konstrukcijo gospa Alenka, urejena upokojenka z dežnikom v roki, zmajevala z glavo. »Lep je,« je komentirala, ko sva oba strmela v prve okrasne plošče, ki so jih namestili v preteklih dneh. »Ampak povejte mi, zakaj za božjo voljo je že zarjavel?« Komaj ga končujejo, pa je videti, kot da je tam že od časa Franca Jožefa.
Alenkino vprašanje ni osamljeno. »Rja«, ki krasi novi ljubljanski infrastrukturni ponos, ni napaka izvajalca, temveč, kot se zdi, korten. Gre za posebno vremensko odporno jeklo, ki namerno oksidira. Tanka plast rje material ščiti pred nadaljnjim propadanjem in mu daje tisti industrijski šik, ki ga arhitekti trenutno obožujejo, mimoidoči pa – kot kaže – še prebavljajo. Je moderen, trajnosten in, kar je najpomembneje, ne zahteva barvanja vsakih pet let.
Medtem ko občudujemo patino (ali pa se ji čudimo), ne moremo mimo dejstva, kako dolgo smo nanjo čakali. Prenova tega ključnega vozlišča se je začela januarja 2024. Za ureditev slabih 40 metrov dolgega nadvoza in poglobitev ceste so potrebovali skoraj 23 mesecev. In še ni povsem konec. Torej skoraj dve leti zapor, obvozov in izgubljenih živcev.
Za perspektivo poglejmo na vzhod, kjer čas teče drugače.
Približno v istem času, ko smo mi postavljali prve zapore na Dunajski, so na Kitajskem zaključevali projekt Shenzhen–Zhongshan. Gre za megalomanski 24-kilometrski sistem mostov, umetnih otokov in podvodnih predorov, ki je povezal vzhodni in zahodni breg Biserne reke.
Kitajska: 24.000 metrov mostov in predorov, zgrajenih v sedmih letih.
Ljubljana: En železniški nadvoz, zgrajen v dveh letih.
Če bi Kitajci gradili z ljubljanskim tempom (treba je dodati, da je to sicer večinoma državni, ne mestni projekt), bi projekt dokončali nekje okoli leta 3200.
Toda bodimo pošteni – Ljubljana ni Shenzhen in morda je v tej počasnosti tudi nekaj čara. Kitajski most je namenjen hitrosti, naš nadvoz pa nas je, hočeš nočeš, naučil potrpežljivosti.
Zdaj, ko so stožci (skoraj povsem) končno umaknjeni in ko zarjavela jeklena krona že deloma pozdravlja voznike in mimoidoče ob vstopu v center, lahko rečemo: dobrodošli v sodobnosti. Malo je rjava, malo je trajala, ampak vsaj vozimo se spet lahko. In gospa Alenka? Brez zadržkov bi lahko dodala: »No, vsaj k barvi mojega plašča se poda.«
