Parvati Mihoci je šestnajstletna dijakinja Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije v Ljubljani, ki največ pozornosti posveča filmu, produkciji in literaturi. Pravi, da je »umetniška duša, ki rada piše, pogosto nastopa na literarnih natečajih in se skuša v družbo vključiti na različne načine, med drugim tudi s prostovoljstvom«.
Adel-Naim Reyhani je podoktorski raziskovalec na Univerzi v Bologni za področje mednarodnega begunskega prava. Leta 2020 se je z ženo in dvema otrokoma z Dunaja preselil v Fužine, od koder so se z željo po spoznavanju, kako »na ravni naselja prispevati k večji meri sodelovanja med družinami, pripomoči k opolnomočenju mladih in skupnostno poskrbeti za najmlajše«, preselili v Štepanjsko naselje.
Navdih bahajske skupnosti
Vse to so bila vprašanja, ki si jih je družina Reyhani zastavljala že pred prihodom v Slovenijo. Na Dunaju je bila del bahajske skupnosti, ki se je ukvarjala z ustvarjanjem prijetnega življenja v soseski. »Ko smo se preselili v Ljubljano, smo želeli nadaljevati to kulturo, začeli smo spoznavati družine, mlade, prijatelje naših otrok,« je povedal Reyhani. Iz teh pogovorov so že nastale konkretne aktivnosti, denimo ura za otroke o krepostih. Iz pogovorov o tem, da se ljudje v naselju počutijo izolirane in osamljene, je nastal festival Povezujemo Štepanjsko. »Ugotovili smo, da je potreba po povezanosti s sosedi zelo prisotna, a je hkrati prisoten tudi občutek, da imajo drugi potrebo po zasebnosti,« je razložil Reyhani.
Festival Povezujemo Štepanjsko, ki ga prirejajo enkrat letno, družine v soseski povezuje z različnimi akterji. Sodelovanje z mladinskim centrom, četrtno skupnostjo, šolo, gasilci in drugimi krepi vezi v skupnosti, prebivalke in prebivalci Štepanjskega naselja prinesejo hrano, pijačo, še pred tem pa več mesecev pripravljajo bogat program. Pri sami organizaciji na različne načine sodeluje več kot 120 ljudi, nekateri prinesejo hrano, spet drugi predstavljajo svoje klube ali soustvarjajo program z umetniškimi prispevki. Osnovna premisa dogodka, ki vsako leto pritegne več kot 400 obiskovalcev, je razumeti, »kako smo lahko povezani kljub naši raznolikosti. Čeprav smo videti drugače, čeprav se naše kulture razlikujejo, smo vsi ljudje. In ravno naše razlike so tisto, kar je lepota družbe,« je še poudaril Reyhani.
Od mladih za mlade
Parvati Mihoci se je začela s prostovoljstvom ukvarjati pri rosnih štirinajstih, danes največkrat sodeluje kot del mlade ekipe Uličnih zmajev, katere delo sledi konceptu uličnega mladinskega dela od mladih za mlade. »Z našim delom skušamo ugotoviti, kakšne so potrebe mladih, kako lahko pripomoremo k ustvarjanju varnega prostora, ki mladim omogoča, da se angažirajo na različnih družbenih področjih. Mladinski delavci smo samo mentorji, torej smo tam samo v oporo, sodelujoče pa skušamo čim bolj opolnomočiti, da so angažirani in da imajo zanimanja,« je povedala.
Adel Reyhani prostovoljstvo vidi kot aktivacijo družbe, kot boj proti individualizmu in odtujenosti. »Včasih je lažje reči, da tako pač je in da se ne da nič storiti, a začneš razmišljati drugače, ko narediš nekaj majhnih korakov in vidiš napredek. Človeška bitja smo družabna bitja, v naši naravi je, da smo del družbe, s pomočjo drugim pa prispevamo k boljši družbi in se hkrati tudi sami spreminjamo.« Ob tem poudarja, da sodelovanje presega starostne meje, saj vsak teden skupaj s trinajstletnim Tajem organizirata šahovske ponedeljke, na katerih se zbirajo različne generacije. »Naziv naj prostovoljec leta se mi zdi res lepa gesta, a mislim, da si ga bolj zasluži denimo Taj. Moja prva misel je bila, da bi moral on prejeti naziv,« je še omenil Reyhani.
Potrpežljivost, sprejemanje drugačnosti in raznolikosti so za Parvati Mihoci ključni elementi prostovoljstva. »Ko sem prostovoljka, rastem, spoznavam različne družbene profile ljudi, se otresam predsodkov, se učim delati z mladimi, ki imajo težave doma, ki imajo težave z drogami. Razumem različne perspektive, se učim reagirati v različnih situacijah, sodelovati z različnimi ljudmi, kritično razmišljati, živeti z drugimi – ne glede na medsebojne razlike,« je še dodala dijakinja, ki prostovoljstvo vidi kot nujen del družbenega vsakdana.
