V preteklost gostilne Livade, tega ljubljanskega prostora, neposredno povezanega z Ljubljanico, se je mogoče zakopati prek arhivskih fotografij na njeni spletni strani. Na tistih iz povojnih desetletij vidimo leseno stavbo z verando in detajli na njej, ki nekoliko spominjajo na ljudsko arhitekturo. Na eni od črno-belih fotografij se odstira pogled v staro kuhinjo, kjer pozornost poleg pločevinastih posod za shranjevanje pritegnejo značilni arhitekturni elementi, denimo visoka kvadratna okna, ki v delovni prostor prinašajo nadsvetlobo. Na enem od posnetkov je na stavbi viden tudi star gostilniški napis, kot tudi to, kako je ob nekdanjem glavnem vhodu, na mestu, kjer se zdaj vzpenja smreka, pred desetletji rasla vrba žalujka. Stalni gost Livade Marjan, Ljubljančan, ki ta del mesta že zelo dolgo pozna, je dejal, da se prostora spominja še pred Šorlijevo prenovo. »Tu je stala lesena hiša (staro gostišče, op. a.), zraven nje pa je bila še manjša hiša, kjer je z možem živela perica, in okoli so rasle vrbe žalujke.«
Kot je pripovedi starejših Ljubljančanov prenesel rečni kapitan Tomo Zupančič, so za Livado govorili, da so tam sprva zgradili počitniško hišo za ljubljanskega industrialca, med drugo svetovno vojno so imeli v njej postojanko italijanski okupatorji, po vojni pa naj bi jo nekaj časa za zabave uporabljala policija. Zupančič se tega prostora spominja še iz časov, ko je bilo ob gostilni tudi kegljišče. Kot je dodal Marjan, so most, ki s ceste vodi do gostilne, zgradili šele precej po vojni, tako da je bil dostop do objekta dolgo mogoč le po ozki poti ali s čolnom po Ljubljanici.
Šorlijeva arhitektura ob reki
O zgodovini stavbe sedanje gostilne Livada, kot sta na dogodku Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Arhitektura v živo: Gostilna Livada in Marjan Šorli povedala raziskovalca in kustosa Martina Malešič in Andraž Keršič, ni veliko znanega. Ohranjenih je le malo podatkov o nastajanju te arhitekture na obrobju mesta ob Ljubljanici, kot tudi o njeni družbeni preteklosti. Celovite zgodbe tako še ni, se pa sestavljajo drobci. Nekaj sta jih, čeprav so arhivi z gradivom izredno skopi, odkrila in povezala kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura, ki je v MAO na ogled do 3. maja. Nekaj pogledov, spominov, pripovedi in izkušenj arhitekture pa so na pogovoru v gostilni Livada podali tudi stalni gostje gostilne.
»Gostinsko podjetje Daj-dam je tu gostilno pod svoje okrilje prevzelo leta 1963 in tedaj sta, kot je mogoče razbrati iz arhivskega gradiva, stala dva lesena objekta. V enem je bilo gostišče, v drugem pa pralnica in drvarnica,« je prostorsko preteklost parcele ob Ljubljanici opisala Martina Malešič. Kot je nadaljevala, je novi upravljalec obstoječe gostišče, ki ni imelo niti prostorov za sanitarije, želel prenoviti. »Od urbanističnega zavoda so dobili dovoljenje za prizidek, vendar so ga lahko zgradili samo na vzhodni strani obstoječega gostišča in v enakem obsegu. Tako so potem naredili prizidek in adaptirali v novo gostilno Livada.« Pod projekt se je podpisal arhitekt Marjan Šorli, samosvoj, a hkrati značilen predstavnik slovenske povojne arhitekture, ki pa ga je zgodovina arhitekture doslej najpogosteje spregledala. Šorlijev opus je danes večinoma uničen, do nerazpoznavnosti predelan ali močno ogrožen, prav tako je tudi večji del projektne dokumentacije in načrtov njegovih projektov izgubljen, sta opozorila Malešičeva in Keršič. Je pa, kot sta še poudarila kustosa, gostilna Livada eden od Šorlijevih projektov, ki je v osnovi, gabaritu, konstrukciji, detajlih in delu interjerja še vedno ohranjen in jasno govori o arhitektovem jeziku. Leseni paviljon, ki ga je Šorli za Daj-dam načrtoval leta 1963, je z leti dobil zgolj novo, temnejšo barvno preobleko in prizidek.
Med Plečnikovimi
in ameriškimi vplivi
V Šorlijevi arhitekturi se prepletajo različni vplivi: Plečnikova šola, raziskovanja anonimne ljudske arhitekture in odtisi s študijskih potovanj po Evropi in ZDA. »Šorlijeva Livada je od druge modernistične arhitekture drugačna tako v merilu kot v materialih. V njej lahko sledimo različnim arhitektovim izhodiščem, od Plečnikove šole do študijskega potovanja po Ameriki leta 1952, kjer so Šorlija kot štipendista Združenih narodov navdušili restavracije s hitro prehrano, moteli in obcestna prenočišča. Tako lahko v tej leseni zgradbi ob Ljubljanici hkrati beremo sledi arhitekture kozolca, preprostih lesenih zatočišč, Plečnikovih murk in hiš ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta z izrazito nizkimi stropi in horizontalnimi okni, ki se odpirajo v pokrajino. Pomembna je povezava med človekom, arhitekturo in naravo,« je nad arhitektovimi principi skozi njegov opus navdušen kustos Andraž Keršič.
Martina Malešič je ob ogledu arhitekture pozornost usmerila še k metuljasti strehi paviljona, ki je obrnjena navznoter in jasno levo ter desno od spoja ločuje gostilniški in servisni del objekta. Horizontalnost in krhkost s tankimi stenami ter izmenjujoči se ritmi odprtih in zaprtih elementov so prav tako značilnosti Šorlijeve nekričeče arhitekture v naravi, ki sta jih ubesedila raziskovalca. Pri čemer je Keršič še pojasnil označbo udomačena arhitektura, ki so jo v MAO pridali Šorlijevemu opusu: »Njegova arhitektura na zunaj ni izstopajoča. Je skromna v merilu in materialih, vendar zaživi z uporabo in zgodbami, ki nastajajo v njej.«
Livadarji v kmečki sobi
V dolgih desetletjih življenja Šorlijeve Livade pa so v njej nastale mnoge zgodbe. »V gostilni je že od nekdaj veliko stolov. V Daj-damu so si prizadevali, da bi vanjo privabljali večje skupine gostov. Pri čemer so lokalni prebivalci v Livado hodili ob velikih praznikih. Gostilne delimo na tiste, ki so za vsak dan, in 'ta gmašne',« je pretekli utrip gostišča predstavil Tomo Zupančič. Kot je še dodal, je bila nekoč znana po bosanskem loncu, ki so mu po besedah rečnega kapitana po osamosvojitvi začeli govoriti barjanski lonec. »Čeprav je zdaj enako dober kot tedaj, ko je imel drugo ime,« je dejal.
Zadnjih slabih dvanajst let je vodja gostilne Livada Tjaša Gruenfeld, ki pa jo je z družino ob posebnih dogodkih že prej dolgo obiskovala. »V Livado smo začeli hoditi pred dobrimi 20 leti, ko so vnuki šli v šolo in smo sem prišli vsaj enkrat na leto ob praznovanju konca šolskega leta,« je o vezeh z gostilno povedal Tjašin oče Andrej Hočevar, ki je zadnja leta tam tudi član stalnega omizja. Livadarji si pravi raznolika skupina upokojenih strokovnjakov in akademikov, ki so se leta 2012 ločili od Združenja seniorjev Slovenije – managerjev in strokovnjakov ter svoja neformalna druženja, na katerih se dogovorijo tudi za organizacijo skupnih izletov in kulturnih dogodkov, nadaljujejo v Livadi. To so po Hočevarjevih besedah izbrali zaradi izjemne lokacije ob vodi in v naravi, enostavnega dostopa, brezplačnega parkiranja in prijaznega osebja.
Ime si je skupina nadela že po nekaj srečanjih in čez čas so poskrbeli še za logotip, žabo, ki jo je narisala ilustratorka Marjanca Jemec Božič. Dobivajo se vsako prvo sredo v mesecu na kosilu in običajno se sestanejo v kmečki sobi, kjer je peč. Če je ta zasedena, so v mali jedilnici ali pa v osrednjem delu za mizo pet, takoj ko je dovolj toplo, pa sedijo zunaj. Veseli so vsakega, ki se jim želi pridružiti. »Vedno je rezervirana miza zanje. Tako kot ohranjamo stavbo Livade, se mi zdi prav, da dajemo pozornost tudi starejši populaciji,« je dejala Gruenfeldova. Sicer pa občasno v Livadi organizirajo tudi kakšen koncert, predstave in druge dogodke, gostilna je vedno bolj priljubljena tudi za poroke. Ker pa ima Livada lastni ponton, se lahko gostje tja pripeljejo tudi z ladjico.
