»Zadnja štiri leta DIR poteka v obliki hekatona. Pet študentskih ekip rešuje isti izziv, vsaka na svoj način,« je pojasnil organizator dogodka, asist. dr. Sebastjan Šlajpah. Letos iščejo rešitev za aktualni izziv podjetja Leone: »Radi bi avtomatizirali delo, ki ga delavci opravljajo ročno, in sicer bi čokolade iz robotskega modela zložili v kartonsko embalažo s pomočjo robotske roke.« Sogovornik je povedal, da je največji problem časovni cikel, saj je v tovarni v dveh sekundah treba zložiti osem koščkov čokolade. »Njihova ideja je, da robotska roka prime vse koščke naenkrat in jih skupaj zloži na podložko,« je dodal Sebastjan Šlajpah. Študentje so delali v učnem načinu ter so se osredotočili na cikel kamere, in ne na hitrost postavitve. »Imamo pet različnih robotov, ki so hitri, ne pa najhitrejši,« je pojasnil Šlajpah.
Študentje so se soočili s štirimi izzivi. Robotsko roko so programirali tako, da iz znane pozicije pobere in postavi čokolado na kartonsko embalažo, pri drugem izzivu so rjave čokoladice na beli podlagi prepoznali s pomočjo navadne RGB-kamere, pri tretjem pa z globinsko kamero bele čokoladice na beli podlagi. Zadnja naloga je bila postavitev šestnajstih koščkov čokolade
na podložke.
Za reševanje izzivov so študentje uporabljali plastične čokoladice, obarvane rjavo in belo. »Prvi dan smo jim dali prave in jih je že isti dan zmanjkalo,« je v smehu dejal Sebastjan Šlajpah. »Plastične so tudi bolj prijazne glede opreme. Tukaj gre namreč za še eno težavo, ki se pojavlja na tekočem traku, in sicer da se čokoladica včasih nekje zatakne in umaže trak. To je težava, ker imaš potem rjavo čokolado na rjavi podlogi in ju ne ločiš,« je dodal.
Čas je dodaten izziv
»Dobili smo več izzivov, kot smo jih pričakovali,« je povedal David Zindović, član ene od skupin. »Napredek je bil zelo občuten, ko smo rešili neke manjše izzive,« je pristavil. Čeprav je v četrtek dopoldan ocenil, da jim ne bo uspelo vsega dokončati, so se držali ocenjevalnega lista, da bi pokrili čim več nalog. »Na listu je vidno tudi, koliko točk prejmemo za določeno nalogo, vendar se mi bolj osredotočamo na to, kaj moramo narediti, da se lahko lotimo naslednje stvari,« je še pojasnil sogovornik.
»Največjo težavo nam trenutno povzroča robotski vid, ampak so nam v pomoč tudi mentorji,« je dodal David Zindović. Vsaka skupina je imela na voljo mentorja, ki je poskrbel, da so se člani ekipe spoznali z opremo. »Na dogodku so tudi študentje prvega letnika in študentje drugih fakultet Univerze v Ljubljani, ki se s takšno opremo še niso srečali,« je potrebo po mentorjih utemeljil Sebastjan Šlajpah. Mentorji pa niso bili del skupine, temveč samostojna enota. »Ko imam čas, se sprehodim do vsake od skupin in preverim, kako jim gre, čeprav sem zadolžena za eno skupino,« je povedala mentorica Anamarija Hauptman. »Mislim, da ima večina skupin težavo s prepoznavanjem koščkov s kamero, sploh z globinsko. Problem je tudi to, da morajo poskrbeti, da je čokolada pravilno obrnjena,« je dodala.
»Na dogodku smo sodelovali že lani, vendar smo se takrat bolj ukvarjali z osnovami. Ker smo letos že imeli predmet o robotiki, se lahko ukvarjamo z resnejšimi zadevami,« je dejal Klemen Semelbauer, ki je ocenil, da jim bo za vse izzive zmanjkalo časa. »Tretjega izziva se najverjetneje ne bomo lotili, dvomim tudi o tem, da bomo imeli čas za zadnjega.« Čas je preganjal tudi skupino, v kateri je bil Haris Kupinić, študent Fakultete za računalništvo in informatiko: »Nimamo težav, samo hitro moramo delati.« S člani ekipe so pojasnili, da so interdisciplinarni, ker prihajajo tudi z drugih fakultet. Nik Drešar, ki obiskuje drugi letnik, pa je ocenil, da z ekipo nimajo časovnih težav. »Ravno se ukvarjamo z globinsko kamero. Moramo dobiti pravo koordinato, da bo dovolj površine za čokolado,« je povedal.
