Na vroč avgustovski dan, ko je termometer pri Bokalcih kazal kar 33 stopinj Celzija, smo se odpravili na osvežujoč pobeg v zeleno zaledje Ljubljane. Izhodišče naše poti je bila ulica Grič, kjer smo že po nekaj korakih vstopili v gozd in takoj začutili prijetno razliko – temperatura je občutno padla, zrak pa postal gostejši, vlažen in bolj znosen. Cilj – koča na Klobuku, za marsikaterega Ljubljančana še neodkrit zeleni raj pod obronki Toškega čela.
Koča pa ni le priljubljena pohodniška točka, temveč pravi mali pobeg iz vsakdanjega mestnega vrveža. Vodita jo Roman Čufurovič in Tina Pogačar, ki sta se ob prevzemu koče tudi prvič podala v gostinstvo – s srcem in strastjo do narave in ljudi. »V gostinstvu sva prvič, a je v nama že dolgo tlela želja, da bi imela nekaj takega,« pove Roman. »Sva poizvedovala, spraševala in potem se je kar zgodilo – ponudila se nama je možnost najema te koče.«
Koča je v lasti lovske družine Dobrova, ki je z najemnikoma vzpostavila zaupanja vreden in korekten odnos. Današnja podoba koče je rezultat več prenov. Kot izvedemo, je v preteklosti stala nekaj sto metrov nižje. Odkar je na sedanji lokaciji, sta bili postopoma obnovljeni streha in tudi zunanjost. Dotik »domačnosti« pa je s cvetočimi lončnicami in ostalimi dekorativnimi izdelki dodala prav Tina.
Tiha pot, ki pelje v srce gozda
Priljubljen vrh Klobuk nosi uradno ime Veliki vrh. Do njega vodijo tri glavne poti, vsaka s svojim značajem, a vse s skupnim ciljem: umik iz mestnega hrupa v naravo, kjer ptičje petje preglasi misli, veter pa odnese skrbi. Dostopi iz Podutika, Bokalcev in Stranske vasi pri Dobrovi so priljubljeni med pohodniki, sprehajalci, starši z otroki in ne nazadnje – psi. Pot iz Stranske vasi je najkrajša in najbolj udobna, ravno prav razgibana za krajši sprehod po napornem dnevu. »Približno pol ure hoda iz doline,« prave Roman, ki se tudi sam pogosto odpravi na vrh prav po tej poti.
Za tiste, ki si želijo daljšega izleta, se Klobuk povezuje tudi s Toškim čelom, ki je le tri kilometre stran. Pot je speljana po dobro uhojenih stezah, ki jih mestoma prekinjajo razpotja. Nekatera vodijo po strmih bližnjicah, druga po položnih ovinkih – a vsa vodijo na isto točko: travnato prostranstvo na vrhu Klobuka. Vrh je mehko zaobljen in zaradi gostih dreves, ki obkrožajo travnik, ne ponuja razgledov daleč v dolino, ponuja pa nekaj drugega – občutek, da si res v naravi, ujet v mehurček tišine. Ob južnem vznožju Klobuka je še en skrivnosten kotiček: Tičnica. Ime izhaja iz pradavnine in naj bi označevalo starodavni obredni prostor, ki so ga naši predniki uporabljali za posmrtne obrede. Danes tam ni več sledov ritualov, a občutek posebne energije in spokojnosti ostaja.
Na poti do koče, ki leži tik pod vrhom, smo naleteli na raznoliko druščino od tekačev in mladih družin do starejših parov s psi. »Najraje pridem zjutraj, ko še ni veliko sprehajalcev. Pogosto sama, a še raje s prijateljicami,« nam je zaupala Eva, ki smo jo ujeli, ko se je vračala s hriba. Kot sta nam kasneje potrdila tudi sogovornika, je koča na Klobuku za redne obiskovalce postala nekakšna dnevna soba v naravi. »Motorjev tukaj ne boste slišali. Dostava do koče je mogoča, a vozila nikoli ne ostanejo dolgo,« sta nam povedala oskrbnika, ki sta tudi sama zavezana miru, in če ravno ne potrebujeta dostave, se v »službo« najraje odpravita peš. Dnevno mimo koče prikolesari več deset kolesarjev, tudi z električnimi kolesi, čeprav se večina ne ustavi za dolgo. »Večinoma pridejo le na vrh in gredo naprej,« razložita.
Delovni čas in ponudba omejena, a z ljubeznijo
Poleti je koča odprta med tednom od 16. do 21. ure, ob koncu tedna in praznikih od 8. do 21. ure, pozimi se urnik nekoliko skrajša. V ponedeljek in torek je zaprto. Ker koča nima urejenega priklopa na javno vodovodno omrežje, ni klasične kuhinje, a obiskovalci zelo cenijo turško kavo, domači čaj iz nabranih zelišč, nekaj osnovnih pijač, za lačne pa se najdejo tudi enostavni prigrizki. »Imamo tri vrste pic, toaste, narezke, kranjsko klobaso, štrudelj … Ni veliko, a vse je pripravljeno s srcem in glede na možnosti, ki jih imamo,« pove Roman.
Vsako leto vodita tudi nagradno igro: obiskovalci se prek spletne strani koče vpisujejo z GPS kodo in zbirajo število obiskov – na koncu leta prejmejo simbolične nagrade. »Vpisati se moraš na 100 metrov od koče, med vpisi pa morata miniti vsaj dve uri – nekateri hodijo tudi po večkrat na dan,« dodata. Ker koča živi vse leto, lahko v slabem vremenu toplino in gostoljubje pohodnik najde v notranjosti, kjer se lahko za mize posede okoli štirideset ljudi.
Vzpon do koče na Klobuku vam ne bo vzel toliko sape kot nemara Šmarna gora ali Rašica. In ravno zato je nekaj posebnega. Je primer, kako lahko majhen kraj postane srčna točka za lokalno skupnost – zaradi prijaznih gostiteljev, domačnosti in spoštovanja do narave. »Vsak pride gor in pusti nekaj lepega. Ni vandalizma, ni sitnosti. Koča je za vse – a tudi mi jo ohranjamo tako, kot bi bila naša,« poudari Tina. Če iščete mir, dobro kavo, senco dreves in domačnost brez vrveža, potem vas morda naslednjič pot zanese prav na Klobuk.
