V Ljubljani se vsak dan dogaja nekaj, čemur bi lahko rekli bitka za pločnike. Kdor se ima priložnost sprehoditi po Slovenski cesti, po možnosti mimo ploščadi pri Metalki, bo priča takšnemu dogajanju. Pa se človek vpraša: zakaj so nekateri prepričani, da predpisi veljajo za druge, zanje pa ne?
Ura je popoldanska. Sonce se odbija od steklene fasade hotela Intercontinental, nekateri hitijo iz šol, drugi iz služb, turisti s telefoni v rokah iščejo pot proti Tromostovju, v zraku pa zvočna kulisa mimovozečih avtobusov. Nekako tipično. Tipično pa je tudi to, da se najde genij, ki nonšalantno parkira sredi pločnika (po katerem vozijo tudi kolesarji, mimogrede), tako da mu avtomobilska rit skoraj gleda na Slovensko cesto. Voznika ni na spregled. Niti toliko mu ni, da bi prižgal vse štiri smernike, kot bi hotel sporočiti, oprostite, ampak moja kava (ali kakršen koli opravek že) je absolutno pomembnejša od vseh vas.
»Saj bom hitro«
To ni osamljen primer. To je skorajda že duh Ljubljane. Če se sprehodite malce po mestu, tudi po drugih delih ali samo po drugi strani Slovenske, boste priča fenomenu, ki so ga francoski sociologi poimenovali »urbana aroganca«, Ljubljančani pa bi rekli »skočil je samo po burek«.
Slovenska cesta, ki je bila prenovljena z mislijo na pešce in javni promet, postaja poligon za drzne. Črta med cesto in pločnikom je za nekatere voznike zgolj estetski predlog, ne pa zakonska meja.
Toda če je Slovenska cesta oder za tiste, ki se radi pokažejo, je okolica Metalke včasih pravi divji zahod. Tam, v senci modernistične arhitekture, zakoni ne veljajo. Avtomobili so marsikdaj parkirani dalj časa in je ni sile, ki bi jih prepričala, da se to ne počne.
Pešec? Kdo je to?
»Glejte, kam pa naj dam avto?« nam v mimohodu zabrusil voznik dostavnega vozila, ki je ravno pripeljal. Dobro, da ni dodal: »Pa saj sem prižgal utripalke!«
Ah, da. Čarobni gumb z rdečim trikotnikom. V ljubljanskem prometnem slovarju ta gumb za nekatere pomeni imuniteto. Vklopiš ga in tvoj avto postane neviden za redarje (ali pa vsaj tako upaš) in nepremična ovira za vse ostale.
Medtem ko mestne oblasti sanjajo o zeleni prestolnici brez izpustov, se realnost odvija na asfaltu. Pešci se izogibajo pločevini, kolesarji bentijo (oh, kolikokrat kdo misli, da je kolesarska steza naravnost idealna za parkiranje!), vozniki avtobusov pa vadijo dihalne vaje za pomiritev, ko nekdo z vsemi štiri utripalkami stoji na rumenem pasu, ker čaka na ženo.
Morda pa je čas, da Ljubljano preimenujemo. Ne več mesto heroj, ampak mesto, kjer lahko parkiraš kjer koli – če si le dovolj drzen. Do takrat pa nam preostane, da se ob naslednjem sprehodu po Slovenski (in drugod) nasmehnemo in si po domače rečemo: »Takle mamo.«
