Včeraj je na Krakovskem nasipu svojo razstavo z naslovom Krakovo: otok preteklosti v mestu prihodnosti odprla zgodovinarka Barbara Žabota, ki se je v okviru svoje raziskave poglabljala v razvoj tega ljubljanskega predmestja, s poudarkom na tamkajšnjih arhitekturnih zanimivostih ter dejavnostih, od katerih so tamkajšnji občani nekoč živeli. Krakovo je verjetno najstarejše ljubljansko predmestje, ki je do danes ohranilo svojo prvotno srednjeveško zasnovo, kar je mogoče videti iz razstavljenih arhivskih fotografij.
Barbara Žabota že 20 let deluje v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kjer skrbi za najstarejše arhivsko gradivo. Kaj človeka pravzaprav pritegne v raziskovanje mestne zgodovine? »Verjetno zelo pomaga, če si rojen Ljubljančan in te začne zanimati zgodovina domačega kraja. Sama sem se ves čas ukvarjala s tem, kar se je nekoč dogajalo v Ljubljani. Tudi doktorirala sem iz ljubljanske zgodovine 16. stoletja na temo protestantizma. Je pa v Ljubljani še veliko neraziskanih tem in odprtih vprašanj, zato je Ljubljančanom vsake toliko dobro predstaviti novo zgodbo,« je prepričana Žabotova.
Stari šarm
Ko se človek sprehaja po krakovskih ulicah, nima občutka, da se sprehaja po mestu, saj se Krakovega še vedno drži njegov značilni zgodovinski šarm in bolj umirjen način življenja. Avtorico razstave je presenetila prijaznost tamkajšnjih ljudi: »Če sem koga srečala, me je ogovoril, vprašal, kaj delam, kaj me zanima. Moram reči, da sem imela stik z res veliko prijaznimi ljudmi. Če bi se ukvarjala s poljanskim predmestjem in se sprehajala po Trubarjevi, me verjetno nihče ne bi spraševal takšnih stvari.« Hiše v središču Krakovega se v vseh teh letih niso kaj dosti spreminjale. Veliko jih je ohranilo podobo, ki so jo imele zadnjih 200 let. K temu je po vsej verjetnosti pripomoglo, da se tudi lastniki hiš niso kaj dosti menjavali. Na primer družina slikarja Riharda Jakopiča je imela praktično ves čas v lasti tamkajšnjo hišo na Krakovski ulici 11.
Rečni ljudje
Barbara Žabota nam je več povedala o zgodovinskem toku tega delčka prestolnice, ki so ga v preteklosti na vseh straneh oblivali jarki tekoče vode, in sicer Gradaščica na jugu, Ljubljanica na vzhodu, Graben na severu (kasneje so ga zasuli in spremenili v Zoisovo cesto) ter Hudournik na zahodu (današnja Emonska cesta, nekdaj edina kopna povezava z mestom). »To je bila prvotno ribiška vas. Glede na to, da so bili obkroženi z Ljubljanico in Gradaščico, je bilo to tudi smiselno, saj je bil kruh le nekaj metrov stran od hiše. S svežimi ribami so zalagali vse mesto. Tudi tisti, ki so bili tovorniki oziroma čolnarji, niso imeli daleč do službe, saj so se samo sprehodili nekaj metrov do brega, kjer je bilo veliko pristanišče, in so tam počakali na tovor,« je razložila zgodovinarka.
Poleg čolnarjenja in ribištva je tam cvetelo tudi gostilničarstvo, saj je imela praktično vsaka ulica vsaj eno gostilno s sladkovodnimi dobrotami. Krakovo pa je med drugim slovelo tudi kot »solatna vas«, saj so poleg kumar, korenja in peteršilja vse mesto zalagali s solato, zlasti ljubljansko ledenko. »Ko sem bila še v srednji šoli, pa potem na fakulteti, se spomnim gospe, ki je ravno tukaj hodila v smeri proti ljubljanski tržnici s polnimi kupi solate na tistem svojem vozičku. To so bila 90. leta,« je povedala sogovornica.
Razstava Krakovo: otok preteklosti v mestu prihodnosti bo na ogled do 15. decembra. V tem času bodo organizirali tudi brezplačne javne vodene oglede, in sicer bodo potekali 12., 19. in 26. novembra ter 10. decembra. Vsi vodeni ogledi bodo ob 12. uri, zbirno mesto pa bo pri naslovnem panoju nasproti hiše na Krakovskem nasipu 4. Ob svojem razstavnem projektu bo Barbara Žabota izdala tudi poseben katalog, v katerem bo širše pojasnjena zgodba krakovskega predmestja, kot jo je odkrivala sama. Kupiti jo bo mogoče v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
