V času Jugoslavije je bilo za slovenske javne ustanove naročenih veliko likovnih umetnin. Reliefi, stenske poslikave, mozaiki, kipi in tapiserije so naselili upravne in kulturne ustanove, vrtce, bolnišnice, banke, urade, tovarne, trgovine, restavracije, hotele in gostilne. V številne tedaj nove ali preurejene stavbe javnih služb in družbene infrastrukture nove države je bila tako vključena posebej zanje zasnovana likovna oprema. To so vanje umeščali predvsem zaradi dekorativnosti, pa tudi vzgojnega potenciala oziroma ideološke podstati, ko si je oblast zlasti v prvih letih nove države prizadevala legitimirati nastalo politično realnost in širiti njene vrednote. To se je sicer, v smislu vsebinskega naboja umetnin, po obdobjih precej spreminjalo; če so v prvih letih po vojni javne umetnine prinašale predvsem tematiko NOB in realistično formo, so sčasoma nastajala tudi bistveno bolj modernistična in abstraktna dela, je pojasnila umetnostna zgodovinarka dr. Katarina Mohar, vodja projekta Umetnost za skupnost. Ta s ciljem evidentiranja in vrednotenja likovnih del, naročenih za slovenske ustanove med letoma 1945 in 1991, poteka pod okriljem Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Raziskovalci pa se tako posvečajo kulturni dediščini, ki se je po osamosvojitvi znašla v drugačnih družbenih okoliščinah, v katerih sta se spremenila pomen in percepcija teh likovnih del. Med njimi so marsikatera spregledana ali pozabljena in uničena ali so v slabem stanju. Zato nastaja evidenca teh umetnin, ki bodo v naslednji fazi tudi umetnostnozgodovinsko ovrednotene. Umetnin, nastalih za slovenske ustanove v jugoslovanskem obdobju, pa po besedah vodje raziskovalnega projekta ni malo in je njihova številnost presegla prvotna pričakovanja. Po sedanjih ocenah je tovrstnih javnih umetnin na območju Slovenije več kot 600, od tega v Ljubljani okoli 100. To med drugim kaže, kako vidno vlogo je imela umetnost v tedanji družbi.
Največje naročilo
Največje javno naročilo umetnin za slovensko ustanovo je bilo za parlament. »Pri ljudski skupščini, kjer je delovala posebna komisija za oceno likovnih del, je bilo izhodišče pokazati najboljše, kar imamo na tem področju. Pri tem so se umetnine morale ujemati tudi z vizijo, ki jo je država želela posredovati o sebi, oziroma načinom, na katerega se je želela reprezentirati. Naročeno delo Gabrijela Stupice, na primer, so naposled zavrnili, ker tej viziji ni ustrezalo,« je razložila Katarina Mohar. Pri tem umetnine naseljujejo parlament že na njegovem pročelju – širše in dobro poznan relief Zdenka Kalina in Karla Putriha, ki obdaja vhod v državno stavbo. V notranjosti je še več likovnih del, med njimi recimo v preddverju dobro ohranjeni abstraktni mozaik Iveta Šubica, ki se razteza nasproti mozaika Ciuhe. Naročilo sta umetnika dobila leta 1957, komisija, ki je nadzorovala delo, pa je po več zavrnjenih osnutkih sprejela izvedbi, ki ju je ocenila kot »čisti ornament«. Tematiko narodnoosvobodilnega boja v parlament med drugim prinašata mozaika Bičkova skala avtorja Ivana Seljaka - Čopiča in Ljubljana v borbi Marija Preglja, zgodovino Slovencev od naselitve do danes pa upodablja stenska slika Slavka Pengova.
Vendar v parlamentu vse umetnine niso dobro ohranjene oziroma vidne. To recimo, kot je navedeno v spletni evidenci Umetnost za skupnost, ki jo bodo raziskovalci v prihodnje še dopolnjevali, velja za sliko Jesen v Slovenskih goricah avtorja Janeza Vidica. Naslikana je bila za eno od klubskih sob ob restavraciji, a jo danes hranijo v depoju državnega zbora.
Z veliko likovnimi umetninami, predvsem s kipi v okolici, so opremili sedež inženirske družbe Smelt za Bežigradom. »Pomembno naročilo je bila tudi likovna oprema za Glavno zadružno zvezo na sedanji Slovenski cesti 41, kjer so dela različnih umetnikov. Na vratih je relief Stojana Batiča, mozaik v vhodni avli je delo Lojzeta Spacala, strop stavbe je z abstraktnim motivom poslikal Ivan Seljak - Čopič, stopnišča so bila okrašena z reliefi Vladimire Bratuž - Lake, medtem ko je velika poslikava Pomone Franceta Miheliča izgubljena,« je povedala Katarina Mohar. Pri tem projektu, ki je nastajal med letoma 1953 in 1956 (torej pred ljudsko skupščino), gre za prvo naročilo pri nas in je pomenil celostni poskus sinteze arhitekture in likovne umetnosti. S tem vprašanjem pa se je veliko ukvarjal arhitekt stavbe Oton Jugovec.
Ob tem je strokovnjakinja izpostavila še pomembne stenske poslikave Marija Preglja in Borisa Kobeta v stolpu na ljubljanskem gradu, kjer je restavracija Strelec.
Tapiserije v Cankarjevem domu
Veliko naročilo so bile tudi tapiserije za veliko sprejemno dvorano Cankarjevega doma (CD), manjše visijo tudi v preddverju Gallusove dvorane, pri službenem vhodu s Prešernove ceste in v sejni sobi M v prvem preddverju.
Da bi Ravnikarjevo arhitekturo opremili s tapiserijami velikih formatov, je predlagal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik, ki je bil ob ustanovitvi Cankarjevega doma predsednik številne komisije za likovno opremo CD. Tapiserije so namreč s svojo mehko snovnostjo protiutež visokim, izčiščenim stenam kulturne ustanove, poleg tega je šlo za umestitev sicer v sodobnem ustvarjanju redkeje izpostavljeno likovno zvrst. Ustvarili so jih slovenski avtorji in umetniki iz drugih federalnih republik. Zasnovane in izdelane so bile posebej za Cankarjev dom med letoma 1979 in 1980, pred petimi leti pa so jih po 40 letih temeljito očistili in restavrirali, kar je v belgijskem podjetju De Wit potekalo pol leta.
Veliko umetnin je izgubljenih
Katarina Mohar je opozorila, da je veliko umetnin, ustvarjenih za javne ustanove, že izgubljenih, zato je raziskovalni projekt še toliko bolj pomemben, saj je njegov cilj poleg beleženja in znanstvene obravnave tovrstne dediščine, ki naj postane ponovno vidna, zaščita tovrstnih umetnin pred propadanjem in uničenjem. Med že izgubljeno likovno opremo v Ljubljani je po besedah strokovnjakinje veliko tiste, ki je nastala za trgovine in lokale. Sled se je denimo izgubila za reliefno steno, ki jo je za nekdanjo trgovino Tkanina na Miklošičevi cesti naredil Janez Bernik, prav tako ni več njegove likovne opreme za ljubljansko trgovino s krznom Konus v Tavčarjevi ulici. Medtem ko serijo tapiserij, ki jih je Marij Pregelj naredil za trgovino z oblačili Koteks Tobus na Miklošičevi, restavrirano hranijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož.
Prav tako je znano, kot je še povedala sogovornica, da je likovno opremo za Čuk klub, nekdanji disko nasproti vhoda v tivolski bazen, naredil umetnik Jože Horvat - Jaki. Kot tudi, da so umetnine nekoč krasile hotel Slon – poslikave Dane Pajnič v slaščičarni in poslikave Janeza Bernika v pritličju, medtem ko so bile v lokalu Činkole intarzije Franceta Peršina. Ker pa je o njihovem natančnem videzu in postavitvi le malo dokumentacije, raziskovalci želijo dopolniti podatke. Zato prosijo prebivalce, če morda kaj vedo o navedeni ali drugi tovrstni likovni opremi ali imajo celo arhivske fotografije, da se jim oglasijo na elektronski naslov info@umetnostzaskupnost.si.
