Dobra tri leta Milica Hiti, ki je letošnjega marca praznovala častitljivih 100 let, živi v enoti Poljane Doma upokojencev Center. V svoj drugi dom se ni daleč preselila, saj je prej 60 let živela v bližnjih blokih na Streliški. Tam je ostala vse do svoje visoke starosti, a ko je začutila, da nima več prave stabilnosti, si je rekla: »Draga moja, v dom moraš.«
S poljanskim domom upokojencev je zadovoljna in se v njem dobro počuti. Družbe prav posebej ne išče in raje bere. Knjig sicer zaradi slabega vida ne more več brati, zato so del njenega vsakdanjika časopisi, če je kaj zanimivega, pogleda po televiziji. Slabše tudi sliši in težko hodi, a njen duh je živahen in tako slikovito pripoveduje o svojem življenju. Dolgem in polnem. V stotih letih je doživela ne samo različna osebna, temveč tudi družbena obdobja – s preživetjem druge svetovne vojne tudi neznosno tragičen in težek čas dvajsetega stoletja. Zato, pravi, je pomembno ohranjanje spomina na partizanska leta.
Odraščala je v severnoprimorski vasi Grgar, kamor so se iz vasi Trnovo sredi tridesetih let prejšnjega stoletja preselili z družino. »Bili smo zavedni Slovenci v Italiji, kjer nam pod fašistično vlado niso pustili govoriti slovensko. Spomnim se, kako me je na promenadi v Gorici mladi fašist oklofutal, ker sva s prijateljico govorili slovensko.«
Partizanom se je pridružila zelo mlada. Okoli leta 1942 je kurir Peter raziskoval teren in med prebivalci preverjal, kdo je pripravljen sodelovati in pomagati partizanom z oblačili, hrano in drugim. »Naša hiša je bila na samem, na koncu vasi in partizani so ponoči večkrat prišli k nam. Enkrat je proti jutru z Vipavskega prišel cel vod, okoli 15 jih je bilo. Če bi šli naprej, bi padli v roke okupatorja. Mama jim je rekla, naj se skrijejo pod seno v skednju nad hlevom, kjer so počakali do noči. Zanje je tudi kuhala, polento in podobne reči, saj drugega ni bilo,« je pripovedovala Milica Hiti, ki je od začetka leta 1943 zaradi sodelovanja z NOB do kapitulacije Italije preživela v zaporu v Gorici. »V zaporu smo trpeli strahovito lakoto in niso dovolili, da bi nam domači pošiljali hrano oziroma zelo redko. Moški, ki so bili pod nami, so vseeno dobili nekaj več paketov in ponoči so nam po vrvi poslali nekaj hrane,« je povedala sogovornica.
Tovarištvo in solidarnost sta bila v partizanih po njenih besedah izjemna. »Neverjetno smo bili povezani in drug drugemu smo pomagali, četudi je šlo za življenje. Na Primorskem je bilo pod okupacijo Italije drugače kot čez mejo, saj nismo čutili bele garde in tudi duhovščina je pomagala partizanom. Ko smo se ustavili pri njih, so nam dali vsaj suho sadje, če niso imeli nič drugega.« Zato po vseh vojnih izkušnjah sogovornica pravi, da marsičesa, kar se danes dogaja, ne razume in jo zelo žalosti. »Pa ta razdvajanja, živa groza je, kar se dogaja. Med vojno je bila solidarnost neverjetno močna, česar danes še zdaleč ni.«
Iz zapora nazaj k partizanom
Ko so po kapitulaciji Italije goriški zapor razpustili, se je Milica Hiti vrnila domov, vendar ne za dolgo. »Na Goriškem je bil NOB zelo razvit in šla sem v Volčjo Drago, kjer sem se pridružila partizanom in tako dolgo delovala v ilegali.« Zbirali so material, informacije, prenašali obvestila in literaturo.
Čez čas so jo z Goriškega poslali na osvobojeno ozemlje, v Belo krajino. »Štirinajst dni smo hodili. Čez kočevske gozdove, ob Kolpi …« je na kratko opisala pot. Na osvobojenem ozemlju je naredila varnostno-obveščevalni tečaj in tečaj radiotelegrafije. »Bila sem dobra radiotelegrafistka. To sem delala do konca vojne.« Najprej nekaj časa v Beli krajini, dokler ni odšla v Italijo, kjer je po raciji Nemcev v neki piceriji zopet pristala v zaporu. Ko so jo na policiji zaslišali, jim je rekla, da je prišla obiskat sestrično, čeprav ni imela tega namena, ker je bila poročena z nekim italijanskim funkcionarjem. Spoznali so jo za nedolžno in jo s spremstvom poslali v Trst, kjer so jo ponovno zaslišali in jo čez nekaj časa izpustili. Sama pa se je vrnila v partizanske vrste.
»Ponovno sem bila v ilegali. Leta 1945 so me poslali v Trst, kjer so mi dali radijsko postajo in sem pošiljala različna šifrirana sporočila. Ker sem se morala skrivati, nisem več kot eno noč ostala na enem mestu. S seboj sem imela majhno radijsko postajo, te so takrat Angleži kot tudi druge pripomočke metali z letal. Za tovariša, ki mi je nosil sporočila, pa se je čez dolgo časa izkazalo, da je bil angleški vohun,« je še povedala sogovornica.
Po vojni v Ljubljano
Po vojni je v Ljubljani končala srednjo šolo. Nato je vse do upokojitve delala kot prevajalka iz italijanščine in francoščine v izvršnem svetu na oddelku za notranje zadeve. Več desetletij je tako bila v eni službi, ki je bila po svoji vsebini, kot pravi sogovornica, zelo široka. Po upokojitvi sta jo radovednost in želja po raziskovanju gnali naprej. Naredila je izpit za turistično vodnico. Vodila je po vsej srednji Evropi in jo tako v celoti prepotovala ter do potankosti spoznala. »Takrat ni bilo spleta in računalnikov, zato sem si vse morala zapomniti iz knjig. Mogoče je tudi to pomagalo,« je pogovor o preteklost radoživo zaključila 100-letnica.
