Na Povšetovi, z osrednjo stavbo med Ljubljanico, stavbo enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola Psihiatrične klinike v Ljubljani, Poljanskim nasipom in matično ulico, je zapor začel delovati leta 1962, ko se je preselil s središčne lokacije na Miklošičevi cesti. Dobri dve desetletji kasneje se je v bližino zapora na Povšetovi preselil Refik. V osemdesetih letih se je tako začelo njegovo sosedstvo s totalno institucijo, ki še vedno traja. »Tukaj živim 37 let in nikoli me ni motilo, da je zapor v soseščini, zaradi tega nismo imeli težav, z izjemo dveh nevšečnosti,« sogovornik začne pripovedovati zgodbi izpred kakšnih 20 let. Nekoč je imel črn avto, podobnega kot tedanji varnostnik pri psihiatrični kliniki, ki meji na zaporniški zid. Ko je varnostnik odgnal nenapovedane obiskovalce, ki so si ogledovali okolico zapora ter se želeli z zaporniki, ki so bili na oknih, čez ograjo pogovarjati, si je nakopal njihovo jezo. Ta se je materializirala, kot pripoveduje Refik, v kakšnih »treh kilogramih majoneze in kečapa«, ki so ju premazali čez njegov avto. Čez čas je od varnostnika izvedel, da je bil tarča v bistvu njegov avto in da so neznanci tako zamazali napačnega.
Priča pobegu iz zapora
Druga zgodba je napeta. Refik, ki je bil tisti dan slučajno oblečen v zelene hlače in majico ter na prvi pogled tako podoben varnostniku, je bil s sinom na domačem dvorišču, ko je zaslišal čuden hrup in vpitje. »Naslednji hip je mimo pritekel moški, okrog katerega je vse opletalo, saj si je ob plezanju čez zaporniško ograjo na bodeči žici strgal oblačila. Ubežnik je imel v roki pištolo, ki jo je, ko me je zagledal, pomeril proti meni, a jo nato hitro spustil in tekel naprej. Za njim sta takoj pritekla paznika, ki sta se čez čas vrnila z ubežnikovo pištolo, ki jo je nekje med begom odvrgel,« se sogovornik spominja bega zapornika pred približno dvema desetletjema. Kot je dodal, je pobege oziroma njihove poskuse še nekajkrat videl z okna: »Slišal sem vpitje, videl parkiran avto v bližini.«
Kakšnemu zaporniku pa so ponoči prišli odigrat podoknico. »Pred leti se je dvakrat zgodilo, da so prišli igrat na cesto ob zid, morda komu za rojstni dan. Ali pa se je ob zaporu ponoči ustavila skupina motoristov in kar nekaj časa rohnela z motorji. Kdaj sem tudi slišal, kako se je kakšen zapornik s kom, ki se je skril nekje na ulici, na glas kregal.«
Pozdravi, ki sežejo čez zid
Drugi sosed je povedal, da večkrat vidi zapornike, kako urejajo okolico, kosijo travo in podobno. Tudi on je bil priča komunikaciji, ki sega onkraj zaporniškega zidu. »Nekajkrat sem videl večje skupine ljudi, ki so v pozdrav v zapor vzklikali z ulice in čez nekaj sekund se je v odgovor slišal še vzklik iz zapora,« je povedal Ljubljančan in dodal, da je to bilo ob nedeljah popoldne. »Predvidevam, da se je zaključil čas obiskov in so svojci še na tak način pozdravili svoje za zapahi.« Kot je pojasnil Ljubljančan, ga zapor v njegovi soseščini ne moti. »Prav tako ne brezdomci, ki imajo začasno zavetišče na drugi strani ulice. To daje značaj temu delu mesta. Ljubljana je čisto preveč zloščena in všeč mi je, da je del centra, ki ima drugačen značaj,« je o soobstoju različnih družbenih institucij in skupin povedal prebivalec.
Zapor na Miklošičevi cesti
Preden se je ljubljanski zapor preselil v Povšetovo ulico, je deloval na Miklošičevi cesti, česar se dobro spominja Jože Faganel, ki je odraščal v bližini na Resljevi cesti. Še pred Miklošičevo je bila kaznilnica na Vožarskem potu, pri čemer ime ulice, kot je povedal sogovornik, izhaja iz stare besede za ječo. V tem nekdanjem zaporu je bil njegov dedek po očetovi strani paznik in je z družino živel v bližnjih pazniških hišicah v Hrenovi ulici. Še pred tem je bil njegov dedek Leopold paznik v zaporu Gradiška na Goriškem, kjer je bilo v avstro-ogrskih časih zaprtih veliko Slovencev. »Tete so mi pripovedovale, da ni bil zelo strog paznik in da mu je enkrat neki kaznjenec, ko ga je spremljal na pogreb njegovega očeta, pobegnil. Ko je s kaznjencem stopil v hišo, kjer je na parah ležal pokojnik, se je diskretno umaknil iz sobe, da bi se lahko v miru poslovil od očeta, a je kaznjenec zbežal skozi okno,« je povedal Faganel in dodal, da je v nasprotju s pravljičnim okoljem, ki je slikalo stereotipno hudobne paznike, prek nonota, pa tudi kasneje sošolčevega očeta, v otroštvu to vlogo spoznaval v drugačni luči.
Razkril je tudi, da ko je kot otrok hodil mimo bližnjega zapora na Miklošičevi, je bilo to zanj strašljivo, sploh kadar je na oknih zagledal kaznjence. »Bilo nas je strah, da ne bo kdo pritekel skozi zaporniška vrata ali da nas bo paznik opomnil, naj ne gledamo gor. Še posebej strašljiv je bil zame zapor, ker mi je mama povedala, da je v njem zaprt njen brat Jurij Verovšek. Po vojni so ga zaprli, da so nacionalizirali trgovino z železnino, ki je bila na mestu nekdanje Metalke in katere solastnik je bil. 'Saj nismo ničesar naredili in ves čas smo finančno podpirali OF,' je sicer vedno govoril moj stric,« je razložil sogovornik. V spominu mu je tudi ostalo, da je po tistem, ko se je stric vrnil iz zapora na cesti, nekoč srečal gospoda, s katerim sta se zelo prijazno pozdravila. Stric je zanj rekel, da je dober človek, izkazalo pa se je, da je to bil zaporniški paznik. »Kot otroku mi je bilo nenavadno, da sta se nekdanji zapornik in paznik pozdravljala, a ravno to je bil obenem zame dokaz, da lahko tudi v represivnih ustanovah, tudi ko stvari niso povsem pravične, obstajajo mini žarišča prijaznosti. Ta gospod pa je bil oče mojega sošolca.«
Ljubljančan se spominja tudi časov, ko se je zapor preselil na Povšetovo, za sodiščem pa so na njegovem mestu v približno sedemdesetih letih zgradili garažno hišo z bencinsko črpalko. »Morda so poskušali zakriti ta madež mesta, ko je bil nekdaj tu zapor, v katerem so se dogajale hude reči.«
O tem, da je bil nekoč zapor na Miklošičevi cesti, v osi Čufarjeve ulice še danes priča spomenik, granitni reliefni steber z upodobitvami demonstrantk. Posvečen je, kot je tudi zapisano na obeležju, demonstracijam 1. avgusta 1943, ko se je na shodu proti protifašističnemu nasilju pred sodniškimi zapori zbrala množica, ki je podprla Osvobodilno fronto in zahtevala, da okupator iz zaporov in taborišč izpusti borce za svobodo.
