V ljubljanski Aleji je do konca meseca na ogled razstava Slobodana Simiča - Simeta, posvečena ženskim torbicam in njihovi zgodovini. Zbiralec, umetnik in raziskovalec vsakdanjih predmetov nadaljuje zgodbo, ki se je pred leti začela v Portorožu, kjer je zasebni zavod Mediteranum, ki strokovno skrbi za zbirko, že poskušal vzpostaviti muzej torbic.
Od Portoroža do Ljubljane
K ponovni oživitvi zbirke ga je spodbudil prijatelj, zdaj že pokojni Drago Mackošek, ki je pomagal izpeljati prvo večjo razstavo v mariborskem Europarku. Od tam se je razstava preselila v ljubljansko Alejo, kjer bo odprta do konca meseca – morda pa bo, glede na zanimanje, na ogled še kakšen teden dlje. »To je le majhen del zbirke,« pojasnjuje Simič. »Raziskoval sem predvsem naše območje – Istro, modo, hotel Palace – potem pa se je zgodba razširila po Evropi. Danes gre za eno največjih evropskih zbirk torbic, s številnimi redkostmi, tudi iz 18. stoletja.«
Od skritih žepov do statusnega simbola
Torbica, kot jo poznamo danes, je po Simičevih besedah v ženski modi razmeroma nov pojav. »Sprva so torbice uporabljali moški – lovci, popotniki, trgovci. Ženskam so bili vidni žepi ali torbice v mnogih kulturah celo prepovedane. Prvi pravi žepi se pojavijo šele konec 17. stoletja. Do takrat so si okoli pasu zavezovale doma zašite žepe ali mošnjičke, pravzaprav prve torbice, ki so jih skrile pod krilo,« razlaga.
Vidna torbica, kakršno poznamo danes, se kot statusni simbol pojavi konec 18. in v začetku 19. stoletja. »Ko se je torbica pokazala navzven, je postala znak prestiža. Na razstavi sem izpostavil predvsem aristokratski nivo – torbice, ki so izražale razkošje in okus časa,« dodaja Sime. Med najstarejšimi eksponati razstave so torbice s konca 17. in začetka 18. stoletja. Izdelane so iz najrazličnejših materialov, od tkanin in usnja do torbic iz obdobja art decoja iz bakelita, plastike, lesa in celo kovine.
Dišave, amuleti in zgodovina vsebine
Skozi zgodovino so torbice odsevale življenjske navade in kulturo časa. »V 16. in 17. stoletju, ko higiena ni bila ravno razvita, so ljudje v torbicah nosili dišave. Še prej pa so služile kot amuleti – vanje so dajali zobe merjascev, kovance ali druge predmete za srečo. Nekatere kulture so imele prav posebne torbice za amulete, zelišča, opij …« pojasnjuje. Po drugi svetovni vojni je sledila prava eksplozija torbic. »Ženske so potrebovale vedno več prostora za vsakdanje predmete. Torbice so postale večje in številnejše – danes ima vsaka ženska vsaj tri: dnevno, večerno in službeno.«
Med ogledom razstave, ki se nadaljuje v zgornjih nadstropjih nakupovalnega centra, Simič opozarja, da torbica ni izključno ženski predmet. »Večji del zgodovine so jih nosili moški, in to iz praktičnih razlogov. Danes se moške torbice vračajo, kar je logično – toliko stvari, kolikor jih nosimo vsak dan, v žepe ne gre več. Tudi sam torbo pogosto potrebujem,« pove z nasmehom.
Portorož kot mesto muzeja torbic in turizma
Simič vidi Portorož kot naravno lokacijo za bodoči muzej torbic in turizma. »Portorož je bil že konec 19. stoletja središče aristokratskega turizma. V zbirki imam torbice iz hotela Palace, neprecenljive eksponate iz tistega časa. Portorož si zasluži muzej, ki bi povezal torbice, modo in turizem – to je del naše identitete,« pravi.
Skupaj s sodelavcem Tomijem Brezovcem sta zbrala tudi dragocene predmete, povezane s turistično zgodovino slovenske obale – od srebrnine hotela Palace do opreme prve portoroške igralnice in starih fotografij. »Vse to čaka na svoj trenutek. Muzej turizma bi bil korak naprej za našo Obalo – večji, kot si marsikdo misli,« poudarja Slobodan Simič - Sime. Muzej turizma je ključna, razvojna in strokovna podlaga kulturnemu turizmu z dodano vrednostjo, ki je za prostor, poln umetnosti, zgodovine, dediščine, zgodb in naravnih lepot, najustreznejši.
