»Večji del umetnin in starin smo že vrnili lastnikom. Izseliti se moramo do konca meseca, prodajo bomo nadaljevali na spletu. A vprašanje je, kakšna bo, glede na slabo situacijo, ki jo spremljamo od prejšnjega poletja, ko si ljudje zaradi strahu pred morebitno ekonomsko krizo ne upajo kupovati in vlagati,« je v drugem nadstropju hiše na Mestnem trgu 18 situacijo strnjeno opisal Andrej Uršič iz družinske Galerije Ažbe. Da se morajo iz prostorov izseliti do konca meseca, so izvedeli v začetku decembra. V Stari Ljubljani je Galerija Ažbe sicer delovala celih 35 let in bila s prodajo umetnin in starin del kulturne ponudbe mesta. V zgodovino starega mestnega jedra pa se je zapisala tudi kot ena izmed najstarejših zasebnih galerij.
Prav v teh prostorih v Stari Ljubljani, ki jih Andrej Uršič in njegova sestra Adela Novak zadnje tedne praznita, je namreč njuna mama Metoda Uršič, tudi prva predsednica Društva galeristov in starinarjev Slovenije, v devetdesetih letih – ko je zakonodaja to omogočila – odprla zasebno Galerijo Ažbe. Pred tem je kot galeristka vodila znamenito Galerijo Ars na drugi strani Ljubljanice, ob boku nekdanje Zlate ladjice, kar je bilo dolgo pred tem, ko je tudi ta nekoč prepoznavni ljubljanski družabni prostor postal draga restavracija in hotel.
Upad zanimanja za starine
Galerija Ars, prostor, ki so ga odprli v drugi polovici sedemdesetih let in tam prodajali vse od umetnin, nakita, literature o umetnosti do materialov za ustvarjanje, je do zaprtja pred kakšnim desetletjem delovala pod okriljem Mladinske knjige. Pri čemer v bližnji okolici nekdanje galerije danes deluje še kar nekaj zasebnih galerij, zato temu delu Ljubljane pravijo tudi mala galerijska četrt, in podobna situacija je bila še pred dvajsetimi leti tudi na drugi strani reke. Pod Galerijo Ažbe ima v isti hiši prostore tudi zasebna galerija Visconti Fine Art in Andrej Uršič po spominu našteje še kar nekaj zasebnih galerij, ki so nekoč poslovale v neposrednem sosedstvu. »Včasih nas je bilo cel kup, a so se zaradi upada prodaje in previsokih najemnin galerije počasi zaprle. Prelom se je zgodil na prehodu v novo tisočletje, svoje pa sta naredili tudi ekonomska kriza leta 2008 in pandemija. Čeprav so na našem področju vedno nihanja,« pravi galerist. Gibanja na trgu pa narekujejo tudi vrednote in zanimanje kupcev ter trendi.
Zanimanje za moderno slikarstvo
Pri čemer je po Uršičevih besedah ne le pri nas, temveč po vsej Evropi, od leta 2000 mogoče slediti predvsem zanimanju za moderno slikarstvo in pri nas za slovensko slikarstvo tja do 60. let prejšnjega stoletja. »Zadnjih petnajst let se pri nas dobro prodajajo izključno slovenski avtorji, in to le olja na platnu vrhunskih mojstrov: slovenski impresionisti, Ivana Kobilca, Veno Pilon, Maksim Gaspari, Marij Pregelj in podobno,« našteje galerist. A ko so odprli Galerijo Ažbe, je bila situacija drugačna. »V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so večinoma kupovali antiko, slike starih mojstrov – barok, renesanso in drugo. Prav tako je bilo takrat tudi povpraševanje po bidermajerju, secesijskem in drugem pohištvu iz preteklih umetnostnih obdobjih, ki ga danes praktično ne moreš prodati. Kar je povezano tudi s pomanjkanjem izobrazbe in kulture na tem področju, to pa je problem tudi izobraževalnega sistema pri nas. Ljudje ne vedo, kaj gledajo, in zakaj bi to imeli, medtem ko zbiratelji, ki so specializirani za posamezna področja, seveda vedo, kaj kupujejo, ali pa jim je nekaj enostavno všeč,« še izpostavlja Uršič. Mlajše generacije prej kot v gotske, baročne, secesijske in druge starine investirajo v druge stvari. »A na dolgi rok se bo prodaja starin zagotovo vrnila,« je prepričan sogovornik. »Vprašanje je le, ali bo to čez deset ali petnajst let.«
Prav tako pa bo tudi Galerija Ažbe v prihodnje za svoje poslovanje (po)iskala kakšen cenovno vzdržen
najemni prostor v središču mesta. Saj prodaje v fizični trgovini, kjer si je mogoče poleg izbrane umetnine ali predmeta v živo ogledati celotno galerijsko ponudbo, ob tem pa z galeristom izmenjati kakšno mnenje, zgodbo o delu, obdobju ali avtorju, spletna trgovina ne more nadomestiti.
