Še včeraj smo na Dunajski cesti občudovali prefinjeno igro svetlobe na povsem novih jeklenih ploščah, ki se s svojo elegantno rjavo patino spogledujejo z industrijsko dediščino. (Za nekatere se zdijo, kot da so iz časa Franca Jožefa.) Danes zjutraj pa je idilo »prestižne rje« zmotil napis s cenenim belim sprejem. Na povsem novi, nedotaknjeni površini se je pojavil napis: »Snor.« Tako na severni kot na južni ogradi.
Pa niti ne gre za barvit ali posebej domišljen napis, ki bi klical k socialni pravičnosti. Ne gre niti za duhovito sliko v slogu Banksyja, ki bi nas nasmejal. Ne, gre za tresoče se, estetsko podhranjene črke, ki so videti, kot da bi jih napisala roka nekoga, ki se mu je zelo mudilo na avtobus – ali pa bežati pred lastno vestjo.
Teritorialne stiske v urbani džungli
Ob pogledu na ta »umetniški dodatek« se človek ne more znebiti občutka, da ne gre za kreativni izraz, temveč za preprosto biološko dejstvo. Vedenje avtorja, ki se podpisuje kot Snor, sumljivo spominja na vedenje sosedovega psa, kodra z rahlo nevrozo.
Vsi poznamo prizor: pes teče po ulici, zagleda popolnoma čist, svež kandelaber ali vogal fasade – in v njem se sproži neustavljiv, skoraj paničen vzgib. Moram. Moram se polulati točno tukaj. Da bodo vsi vedeli, da sem šel mimo.
Tako kot nevrotični pes, ki dvigne nogo, da bi označil svoj miniaturni imperij, je tudi naš Snor začutil nujno potrebo, da na milijonski projekt brizgne svojih pet evrov vreden podpis. Gre za dejanje brez konteksta in brez vsebine. Je samo vizualno markiranje terena: »To je moje. Jaz sem Snor. In imam sprej.«
Corten proti kemiji
Ironija je seveda v tem, da material corten daje ograji ta značilen rjasti videz ter zagotavlja, da živi in se spreminja z naravo. Dež, sonce in zrak bi morali ustvarjati njegovo teksturo. Namesto tega smo dobili intervencijo iz pločevinke, ki deluje kot poceni tetovaža na obrazu aristokrata.
Morda bi morali biti prizanesljivi. Morda je Snor samo osamljeni klic na pomoč v velikem mestu. Ali pa, verjetneje, le dokaz, da nekateri ljudje preprosto ne prenesejo praznega platna, ne da bi nanj stresli svojo trivialnost.
Medtem ko čakamo, da komunalne službe znova posežejo v prostor (ali pa bo morda rja sčasoma požrla tudi belo barvo?), ostaja grenak priokus. Nadvoz je še vedno lep – in še vedno je zarjavel. Le da zdaj, zahvaljujoč Snorju, malce smrdi po cenenem egu. Soseda bi verjetno rekla: »Glej ga, packa.« In imela bi prav.
