Na letošnjem svetovnem prvenstvu junior agility open 2026 v Mannheimu je šestošolka Nuša Matoh s Flashem osvojila bronasto medaljo v disciplini Jumping v kategoriji U12 Large, z dobro uvrstitvijo v agilityju pa sta si prislužila še bronasto medaljo v seštevku obeh tekov. Med več kot 600 tekmovalci z vseh koncev sveta je slovenski dvojec dokazal, da se lahko tudi majhna država enakovredno kosa z največjimi narodi v agilityju. Toda medalja je zgolj vrh zgodbe, ki se je začela precej bolj skromno – v zavetišču.
Flash pasme border collie ni bil pes, ki bi že na prvi pogled deloval kot prihodnji športni prvak. V novi dom je prišel negotov, plašen in nezaupljiv. Bal se je ljudi, drugih psov, avtomobilov, koles in vsega, kar se je hitro premikalo. Šport takrat ni bil niti približno prva skrb. »Ko je prišel iz zavetišča, je bil precej prestrašen. Najprej sploh ni bilo pomembno, ali bo kdaj treniral agility. Pomembno je bilo, da dobi samozavest in da bo sposoben brez stresa živeti normalno življenje,« se spominja njegova trenerka Maša Konič, ki sicer dela v zavetišču za živali in študira psihologijo.
Prav tam se je začela zgodba o sodelovanju z Nušo. Maša je že od prej poznala Nušino mamo Tanjo Ferenčak, ki ji je omenila, da si hči želi trenirati agility. Takrat je Maša ravno začela delati kot inštruktorica v Kinološkem društvu Ljubljana. »Vedela sem, da bo pri sedemletni deklici na začetku veliko bolj pomembno pedagoško delo kot tehnične podrobnosti agilityja. Rekla sem ji, naj pride poskusit.« Danes, skoraj štiri leta pozneje, pravi, da je Nuša odrasla pred njenimi očmi. »Prišla je kot zelo tih otrok. Danes pa sama pripravi Flasha za trening, skrbi zanj in postaja vedno bolj samostojna. Zelo je odrasla.«
Prijateljstvo od prvega dne
Za Nušo je bila želja po psu stara skoraj toliko kot ona sama. »Že pri dveh letih, ko sem začela govoriti, sem si želela psa,« pripoveduje z nasmehom. Ko je Flash prišel iz zavetišča, med njima ni bilo potrebnih dolgih uvodov. »Že prvi dan, ko smo ga posvojili, sva se povezala.« Najprej sta skupaj opravila malo šolo, nato nadaljevanje šolanje in nekaj časa trenirala rally obedience. Šele zatem je prišel agility, šport, ki je sčasoma postal njuna največja skupna strast. Mama Tanja danes priznava, da psa niso posvojili zato, da bi postal športnik. »Otroci si pogosto marsikaj želijo. Tudi Nuša je že zelo zgodaj govorila, da bo trenirala agility, vendar temu nismo pripisovali posebnega pomena. Mislila sem, da bom jaz tista, ki bo hodila na treninge, potem pa je že pri mali šoli rekla, da bo vse delala sama.«
Njena vztrajnost je družino hitro prepričala. Danes Nuša poleg agilityja trenira še gimnastiko, brat pa nogomet, zato so popoldnevi pogosto natančno organizirani. Starši in stari starši pomagajo pri prevozih na treninge in tekmovanja, šport pa je postal način življenja vse družine.
Agility ni le šport, ampak tudi šola življenja
Na prvi pogled agility deluje kot tekmovanje hitrosti in spretnosti. V resnici pa gre za izjemno natančno sodelovanje med človekom in psom, kjer lahko že najmanjša napaka odloči o rezultatu. Po besedah Maše Konič pa otroci pri tem razvijajo predvsem življenjske veščine. »Agility jih nauči sprejemati frustracije. En napačen gib in pes steče na napačno oviro. Tek je izgubljen. Na začetku je Nuša takšne stvari precej težje sprejemala. Danes veliko bolje razume, da ima tudi pes svoje dneve, da včasih ne razume ali pa preprosto ne zmore. Razvila je veliko empatije.« Prav sposobnost razumevanja psa je po njenem mnenju ena največjih Nušinih odlik. Pri agilityju namreč pes ni športni rekvizit, ampak partner.
Tudi svetovni uspeh spremlja trema
Čeprav na tekmah deluje zbrano in samozavestno, Nuša priznava, da jo pred vsakim nastopom spremlja velika živčnost. »Na vsaki tekmi sem zelo živčna. Pred nastopom me boli trebuh in tudi po njem. Na prvi pravi tekmi me je tako bolel, da sploh nisem mogla hoditi.« S tremo se še vedno spopada predvsem s pomočjo izkušenj. »Vsakič je malo lažje. Vem, da tekmovanje ne določa mojega odnosa s Flashem in da grem tja predvsem zato, da se zabavava. Ampak trema vseeno ostane.«
Tudi na največjih tekmovanjih ni vedno šlo brez napak. Na enem od nastopov na svetovnem prvenstvu je sredi parkurja pozabila potek proge. »Pozabila sem parkur in Flasha poslala na napačno oviro. Bila sva diskvalificirana.« O tem danes govori brez grenkobe. Napake so del športa, pravi, prav tako kot dnevi, ko se zmoti pes.
Flash še vedno ostaja Flash
Čeprav je danes vrhunski tekmovalec, Flash ostaja pes s svojo osebnostjo. Dolgo se je bal gugalnice, potem ko ga je na enem od treningov prestrašil glasen zvok. »Dva tedna pred lanskim svetovnim prvenstvom smo morali ta strah ponovno odpravljati,« pripoveduje Nuša. Še danes mu niso všeč dolge vožnje z avtodomom. Med potjo je pogosto nemiren, a vse se spremeni v trenutku, ko zagleda poligon za agility. »Ko vidi, da postavljajo ovire, začne vleči proti njim. Takrat komaj čaka, da gre teč.« In tako je bilo tudi med našim srečanjem.
Med najboljšimi na svetu
Svetovno prvenstvo junior agility open velja za največje mednarodno tekmovanje mladih vodnikov psov. Letos je v Mannheimu nastopilo več kot 600 tekmovalcev iz Evrope, Amerike in Azije. Slovenijo je zastopalo sedem tekmovalcev. »Poleg Nušinega tretjega mesta smo osvojili še peto in enajsto individualno mesto ter deveto ekipno mesto v kategoriji medium. Glede na število tekmovalcev iz velikih držav so to izjemni rezultati,« poudarja Maša Konič.