»Na razstavi je mogoče videti tako zelene površine, ki so zaščitni znak Ljubljane še danes, kot tudi tiste, ki jih ni več. Največje število fotografij prikazuje Tivoli – zelena pljuča Ljubljana in eno izmed središč družabnega dogajanja,« pravi kustosinja fotografske razstave Barbara Kočevar iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS). Na postavitvi Ljubljana – mesto v zelenem, ki bo na ljubljanskem gradu na ogled še vse do 25. maja, je tako prikazana znamenita tivolska promenada, Jakopičevo sprehajališče, ki mu meščani po Plečnikovi ureditvi sprva niso bili naklonjeni. Prav tako si je mogoče ogledati »utrip nekdanjega Ljubljanskega velesejma, kot tudi čudovite parkovne ureditve pred Tivolskim gradom in kopališčem Ilirija s skakalnim stolpom, ki je bilo v času svojega nastanka med najmodernejšimi mestnimi kopališči srednje Evrope. Posnetki Tivolija iz zraka pa pred nami izrišejo čudovito zeleno mrežo mestnih drevoredov, ki so se vili po Ljubljani,« še izpostavlja kustosinja razstave, ki se z izbranimi arhivskimi posnetki iz različnih fotografskih fondov iz zbirk Fototeke MNSZS posveča obdobju med obema svetovnima vojnama in hkrati vodi k razmisleku o vlogi mestnega zelenja v današnjem in prihodnjem času.
Pri čemer razstava ne osvetljuje le najbolj markantnih in poznanih ljubljanskih zelenih območij, kot so omenjeni Tivoli, grajski grič z gradom in Kongresni trg s parkom Zvezda, temveč osvetljuje tudi manj poznane oziroma intimne zelene ljubljanske prostore, denimo tiste ob Večni poti in Glinščici. »Nekaj pa je tudi takšnih fotografij, pri katerih ni znano, v katerem delu Ljubljane so bile posnete, saj se je prostor ponekod močno spremenil in so zelene površine izginile,« razloži kustosinja Kočevarjeva.
Zelene ureditve, ki jih ni več
Med zelenimi prizori, ki jih v Ljubljani ni več, si je denimo na dveh fotografijah mogoče ogledati življenje na šolskem vrtu Krekove meščansko-gospodinjske šole v gradu Jama v Zgornji Šiški, kjer danes stoji Bolnišnica dr. Petra Držaja. Med nekdanje dele narave v mestu prav tako sodijo Habjanov bajer v Rožni dolini, drevesnica Kmetijske družbe na Poljanah in gostilna Savski Tivoli v Črnučah s svojim ribnikom in vrtom. Del zelenih urbanih površin, ki so skozi leta doživele spremembe, pa so tudi območja, ki so med drugo svetovno vojno zaradi pomanjkanja hrane v Ljubljani postala tako imenovani vojni vrtovi. »Pomanjkanje v mestu je bilo tako veliko, da je bila izjemno dragocena vsaka ped zemlje, primerna za obdelavo,« poudarja sogovornica. Zaradi česar so Ljubljančani preorali skoraj vse zelene površine v mestu, tudi najlepše mestne zelenice pred Opero in Narodnim muzejem, v parku Zvezda in del Tivolija. Leta 1943 je bilo v Ljubljani obdelanih več kot 50 hektarjev mestne zemlje. Na vojnih vrtovih so gojili predvsem krompir, fižol, grah, bob, zelje in paradižnik.
Del razstave, ki se ob pogledu v preteklost obenem zazira tudi v sodobni čas, pa je tudi nekaj zelenih dejstev o današnji Ljubljani. Med temi podatki sta recimo, da je v slovenski prestolnici kar 75 odstotkov vseh mestnih površin zelenih, kot tudi da je v Ljubljani 542 kvadratnih metrov javnih zelenih površin na prebivalca. V mestu pa so tudi štirje krajinski parki, 72 javnih parkov in šest javnih sadovnjakov.
