Na Klancu pri Komendi stoji hiša, v kateri preteklost ni zaklenjena v vitrinah, temveč se prepleta z vsakdanjim življenjem. Njen lastnik Marjan Zupančič, po domače Šišarjev, ni muzealec ne zgodovinar po poklicu, temveč zbiratelj po notranjem občutku. Predmete rešuje pred pozabo, ker v njih vidi ljudi, delo in čas, ki ga ni več. »Stvari preprosto ne odvržeš,« pove preprosto. »Vsaka ima svojo zgodbo.«
Marjan, letnik okoli 1950, je več kot tri desetletja delal kot poklicni voznik smetarskega tovornjaka – najprej pri Snagi, pozneje pri Publikusu. Prav tam se je, skoraj nehote, začela njegova zbirateljska pot. »Ko si toliko let na smeteh, vidiš, kaj vse ljudje mečejo stran,« pravi. »In marsikaj je bilo takega, da te je kar stisnilo pri srcu.« Sodelavci so hitro ugotovili, da ima poseben odnos do starin. »So že vedeli. 'Marjan, vem, da zbiraš,' so rekli in mi marsikaj dali na stran.«
Od radijskega sprejemnika do knjig
Tako so se pri njem znašli stare smuči s skakalnice, sani, tehtnice, karbidne svetilke, vojaški telefon, železničarska lampa njegovega starega očeta Franca, mizarsko orodje, mlinčki za kavo, knjige iz 19. stoletja, radijski sprejemnik iz leta 1947 in še mnogo drugega. Večina predmetov ni restavrirana do sijaja, saj Zupančič tako kot drugi zbiratelji prisega na izvirnost. »Če sta na njih prvotna barva in tablica, bog ne daj, da bi to pobarval,« se spominja nasveta poznavalcev starih koles in starin. »Pusti, kolikor se da.«
Posebno mesto v njegovi zbirki ima otroški voziček iz leta 1950, ki ga je izdelal mizar iz okolice Golnika. »To je naredil oče bratove tašče, ki je bil mizar, Kokalj se je pisal,« pripoveduje. Voziček ni le lep rezbarski izdelek, temveč družinski spomin, ki je preživel selitve, prodaje hiš in menjave generacij. Podobno velja za številne druge predmete, ki so ostali, ker stare hiše niso porušili. »Če bi staro bajto podrli, tega danes ne bi bilo več.«
A pri zbirki ne gre zgolj za predmete. Med najdragocenejše spominke Marjan uvršča izpustnico svoje stare mame Mete Ravnikar iz dvorazredne ljudske šole v Komendi, izdano ob koncu 19. stoletja. »To sem našel v stari skrinji,« pove. Na spričevalu piše, da se je učenka »vedla popolnoma primerno«, znanje pa je bilo – glede tega se Marjan rad šali – »komaj zadostno«. Dokument zanj ni le šolski papir, temveč oprijemljiv dokaz nekega časa.
Župnik s starim nemškim kolesom
Čeprav je imel načrte, da bi na podstrešju stare hiše uredil pravi mali muzej, se to ni uresničilo. »Življenje gre prehitro naprej,« pravi. Kljub temu njegova hiša deluje kot odprta spominska soba. Obiskovalci radi prihajajo, še posebno v prazničnem času, ko družina postavi jaslice iz kamna z Jezerskega, ki jih je izdelal sam. »Družine pridejo z otroki in si v večernih urah ogledujejo jaslice na dvorišču. Leto, ko jih nismo postavili, so bili kar malo razočarani.«
V središču zanimanja pa ostaja staro nemško kolo znamke Dürkopp, s serijsko številko, ki še čaka na natančnejšo datacijo. Njegov lastnik pripoveduje, kako je kolo župnika Viktorijana Demšarja prek kuharice in tete Angele prišlo v družino. »Teta, ki ni imela otrok, je redno pomagala župnijski gospodinji Jerci Jekovec in njeni pomočnici Tereziji Prevolšek v župnišču, pa tudi pri delih na župnijskem vrtu,« popelje v preteklost Zupančič in doda, da se je župnik odločil, da bo prodal svoje kolo. »Teta Angela se je takrat ponudila, da ga odkupi zame.« Po kratki tišini se sogovornik nasmehne in doda: »Mene je bilo takrat sram voziti se z njim, star sem bil 14 ali 15 let, vsi so imeli lepa nova kolesa, jaz pa starino – še župnikovo povrhu.« Kolo je uporabljal njegov oče, potem je dolga leta stalo zapuščeno.
Ko je brat sogovornika prenavljal domačo hišo, je kolo namesto na odpad ponovno prišlo v roke njegovega prvotnega lastnika. Neko zimo ga je usposobil, očistil, zamenjal nujne dele, rjo pa pustil, saj pripoveduje svojo zgodbo. »Ima zgodovino. Ta župnik je bil poznan,« pravi. Kolo ni muzejski eksponat v klasičnem smislu, saj se Zupančič še vedno kdaj zapelje z njim. Čeprav so ga že želeli odkupiti ali razstaviti drugje, se je družina odločila drugače. »Imeli smo družinski sestanek in se odločili, da ostane doma.« In prav tam je – v hiši, kjer preteklost ni breme, temveč vrednota.
Kaj bodo z bogato zbirko starin naredili mladi, sogovornik ne razmišlja. Vnuk Marcel, ki stare starše po šoli dnevno obiskuje, rad spleza na podstrešje, kjer se še vedno najdejo zanimivi stari kosi. »Všeč mi je mlinček na roko. V njem rad meljem tako orehe kot kostanj,« pove mladenič, ki je sicer tako kot vsa družina zagrizen športnik, tudi kolesar. »Pa v šoli sem tudi bolj priden, kot je bila stara teta,« doda v smehu. Ponosni stari starši pa njegovim besedam samo pritrdijo.