Srečanje dveh plesalk Anje Mejač in Lize Šimenc na izbranem javnem prostoru, čemur sledi objem, ki traja 20 minut in ki se lahko razvije v precej razgiban dogodek ali pa obstane v prostoru, je izhodišče umetniške intervencije, ki sproža različne družbene pomene in asociacije. Te dni se odvija v okviru mednarodne konference Dance and the Child International, ki je v Ljubljano pripeljala strokovnjake in plesne pedagoge ter mlade plesalce iz vsega sveta. Del udeležencev konference je bil tako v preteklih dveh dnevih priča objemanju ustvarjalk na Trgu republike, še ena tovrstna intervencija, ki je poleg plesalskih navdušencev in strokovnjakov prestregla tudi naključne mimoidoče, med njimi poslovneža na skiroju, turista in varnostnika pred banko, pa se bo v tem tednu zgodila v četrtek ob 20.30 pred Križankami. Pred tem sta se plesalki v zadnjih mesecih v Ljubljani objemali tudi v Tivoliju, Šiški, ob Ljubljanici pri Cukrarni in spomladi cel mesec, vsak delovnik ob 9. uri, na trgu Ajdovščina.
Kot sta pojasnili avtorici Anja Mejač in Liza Šimenc, je niz plesno-gibalnih intervencij v mestu nadaljevanje raziskave, ki je potekala v okviru dvoletnega avtorskega opusa z naslovom ALLO. Ponavljajočih se dogodkov objemanja v mestu se plesalki, ki sta sicer del delovne skupine koreografinje Snježane Premuš, lotevata na osnovi somatskih principov plesne improvizacije, prek katerih odkrivata različne ravni in možnosti gibanja, dotika, zvoka, prostora in interakcij. »Gre za poetično gesto, ki tudi pri gledalcih, mimoidočih, sproža določeno notranje dogajanje oziroma odzive,« pravi Anja Mejač.
Od notranjih pokrajin
do družbenih odzivov
Medtem ko plesalki poudarjata, da njuno gibanje ni usmerjeno v formo, temveč na podlagi notranjega občutka ustvarjata »določeno energetsko polje«, objemanje v javnem prostoru sproža različne družbene pomene. Pri tem sta nekaterih neposrednih odzivov že bili deležni. Pogosto se sicer zgodi, kot pripoveduje Liza Šimenc, da mimoidoči, ki naletijo na objemanje, dogajanje spremljajo od daleč. »Gredo mimo, nato pa se nekaj korakov naprej ustavijo in opazujejo z distance.« Medtem ko so lahko reakcije tudi agresivne. »Na Ajdovščini naju je neka starejša ženska nadrla, češ, kaj se greva,« pripovedujeta ustvarjalki in se strinjata, da bi bilo tovrstni odziv ob dotiku dveh žensk mogoče razumeti tudi kot homofobno dejanje. Invazivna je bila tudi gesta neznanca, ki je med dogodkom pristopil k plesalkama in eno od njiju potrepljal po rami. Zgodilo se jima je tudi, da ju je neki gospod vprašal, ali je vse v redu, da morda ni kateri slabo, sta gesto skrbi neznanca opisali ustvarjalki. Sicer avtorici še pravita, da njuna intervencija naslavlja nekatere sodobne teme, kot so vprašanje ritma vsakdana, prostora za empatijo in stika s svojim psihofizičnim stanjem. »S pozornostjo usmerjeni v notranje pokrajine, ki se odpirajo med plesno intervencijo, sva v trku z ritmom vsakdanjika, ki se na javnih prostorih dogaja okoli naju. Ljudje med vsakdanjim hitenjem večinoma niso odprti za senzorično izkušnjo, kot smo recimo na tak način budni v tujem mestu, ko opazujemo vse od detajlov stavb do ljudi okoli sebe,« pravi Anja Mejač, ki se je s tovrstno pozornostjo spomladi lotila poti, ki jo je vodila do trga Ajdovščina, kjer sta imeli serijo intervencij. »Tisti mesec sem načrtno vsak dan hodila po isti poti in zanimivo je, ko spoznaš ritem okolja. Poštar pride na ulico ob isti uri, pogosto srečaš iste ljudi in ob vizualnih impulzih ter zvokih zaznaš tudi vonje prostorov, recimo Miklošičevega parka.«
Objemi v Ljubljani in Španiji
V intervenciji objemanja je javni prostor s svojim vzdušjem tako ritem dogodka kot hkrati njegov kontekst. »Menim, da je zelo drugače, če se objemava v Ljubljani ali če bi se v kakšnem manjšem kraju v njeni okolici,« pravi Liza Šimenc. Pri tem Anja Mejač izpostavi, da bi bil odziv na takšno intervencijo v Španiji, kjer je navada, da si ljudje že ob spoznavanju dajo dva poljuba v pozdrav, precej drugačen od slovenske izkušnje. »V Španiji, kjer sem preživela nekaj let, sem prepričana, da bi ljudje na glas komentirali, kaj delava, če bi videli najino objemanje v javnem prostoru. Pri nas še pri flamenku, ki odpira prostor za vzklike, tudi tisti, ki za to vedo, tega ne naredijo. Občinstvo tu ni navajeno, da bi na tak način komentiralo plesalca.« Poleg tega je z objemanjem različno tudi v profesionalnih svetovih. Med plesalci je objem povsem običajen pozdrav, a to ne drži recimo v bančništvu.
