»Težko bi Mojco ozmerjal za šimpanzinjo. Bila je ena mojih največjih prijateljic,« svojo pripoved o šimpanzinji Mojci začne nekdanji veterinar v ZOO Ljubljana Tomaž J. Geršak. Skupaj sta preživela štiri leta – njena rosna otroška leta in prva leta Geršakove zaposlitve.

Pred prihodom šimpanzinje Mojce so v ZOO Ljubljana sprejeli odločitev, da prodajo šimpanza Denija, ki jim je začel s svojo močjo, jezo in surovostjo povzročati resne težave. »Namesto njega smo kupili mlad šimpanzji par pri nizozemskem veletrgovcu z živalmi za živalske vrtove, kjer smo pozneje kupili tudi indijski slonici Gango in Indo,« pojasni sogovornik. Starega šimpanza Denija so poslali v živalski vrt v Osijeku in začeli prenavljati njegovo kletko za novi parček. Ker kletka še ni bila pripravljena na nove prebivalce, so morali narediti novo, visoko dva metra in široko ter globoko po en meter. V njej so pripravili tudi police in različna igrala ter jo postavili v pisarno Tomaža J. Geršaka.

Prišla sta čisto premražena

Trgovec jim je kmalu sporočil, da prideta Mojca in Marko – tako so ju poimenovali, še preden so ju spoznali. Parček je bil ob prihodu star dve leti in je v živalskem vrtu začel hoditi v šolo. Okrog poldneva tistega dne sta priletela na Letališče Brnik. »S katrco sem se pripeljal pred hangar na Brniku. Bila sta v zaboju, na prednji strani so bile rešetke. Prvič sem od tako blizu videl malčka,« se spominja Geršak.

Mladiča sta bila takrat velika okoli pol metra. Že na prvi pogled sta se Geršaku zdela zvedava, zanimalo ju je, kaj se dogaja okoli njiju. »Tresla sta se od mraza. V hangarju je bil mraz, manj kot deset stopinj. Res nista prišla iz Afrike, temveč iz Belgije, vendar bi bila zunanja temperatura za njiju lahko usodna,« pripoveduje sogovornik. Postopek se je zavlekel, saj je veterinar, ki naj bi uredil uvozne papirje, zamujal. Geršak je zato skrb za par vzel v svoje roke in kljub nasprotovanju letaliških delavcev malčka brez veterinarskega pregleda odpeljal v ZOO Ljubljana. »Čez nekaj dni so me poklicali na veterinarsko upravo in me pošteno ošteli. Vztrajal sem, da bi to naredil ponovno. V korist živali,« pravi.

Vedno se je veselila objema

Opici je pripeljal v živalski vrt in ju spustil v kletko. »Brez problemov, bila sta zadovoljna. Takoj sta zlezla na zgornjo polico in sedla ter si ogledovala mojo pisarno,« se spominja Geršak. Takrat si ju je lahko prvič podrobneje ogledal in ju vzel v naročje ter pobožal. »Mojca je bila prava deklica, nežnega, prijaznega obraza in globokega pogleda. Marko pa je bil pravi dedec, le malo večji od Mojce, a resnega obraza, prodornega pogleda, nekoliko nezaupljiv, a vseeno prijazen,« pripoveduje Geršak.

Hitro so se privadili drug na drugega. Vsak dan, ko je Geršak prišel v službo, sta ga slišala že od daleč in ga pozdravila s tipičnimi zvoki. Ko je stopil v pisarno in odprl vrata kletke, sta mu skočila v objem in ga objela okoli vratu – vedno najprej Mojca, nato Marko. »Objemali smo se in pogovarjali, dokler ju nisem spravil nazaj v kletko,« pravi.

V nekaj mesecih so se zelo spoprijateljili, zato je bilo vsem težko, ko je bila njuna prava kletka pripravljena za vselitev. S selitvijo so Mojco in Marka vzljubili še obiskovalci ZOO Ljubljana. Šimpanza sta rasla in se razvijala ter vse navduševala s svojim posebnim vedenjem. »Zlasti Mojca se je vtisnila v naša srca s svojim simpatičnim, veselim, odkritim in zvedavim vedenjem. Marko je bil bolj miren, resen in pravi mislec.« Ko je Geršak čez štiri leta zamenjal službo, sta bila že enkrat težja in skoraj še enkrat večja kot ob njunem prihodu.

Prepoznala ga je po 20 letih

Več kot 20 let se Geršak ni vrnil v staro službo, nato pa se je neko nedeljo dopoldan odločil, da si z otroki ponovno ogleda živali. »Bilo je veliko ljudi, tudi pred kletko s šimpanzi. Stali so v treh vrstah in spodbujali živali, da bi bile bolj aktivne. One pa so sedele, visele in ležale. Nobene akcije,« pripoveduje. Na zgornji polici je opazil staro gospo in takoj določil, da gre za Mojco. Sedela je in zrla v daljavo. »Sinova sta se prerinila v prvo vrsto, z ženo sva ostala v zadnji. Tiho sem jo poklical, a me ni slišala. Poskusil sem z normalnim glasom. Takoj se je obrnila v mojo smer in me iskala s pogledom,« se spominja.

Ko ga je zagledala, je poskočila od veselja, začela skakati in se oglašati. Geršak je stopil k ograji, Mojca pa je stegnila roko in ga pozdravila. Po dvajsetih letih ga je prepoznala in spet sta se pogovarjala. V zahvalo mu je pripravila predstavo s svojimi sinovi, hčerami in vnuki. »Bila je prava kraljica,« zaključi Geršak. 

Priporočamo