Kamniška družina Resnik nadaljuje bogato tradicijo stare dobre furmanske gostile Pod skalo, ki stoji desno ob cesti proti Tuhinjski dolini. »Naši otroci so že četrta generacija, ki nadaljuje bogato družinsko tradicijo. Potem ko smo pred petnajstimi leti gostilno zaprli, smo dejavnost preusmerili v hotel B&B,« je povedal Gabrijel Resnik, ob tem pa poudaril, da so hotelirji pravzaprav njegov brat Mihael in njegova otroka. Sam je služboval v Ljubljani, družini pa pomagal popoldne oziroma je v posel bolj vpet zdaj, ko je upokojen.
Danes avtomobili, nekoč furmani
Med kavo, ki jo srkamo v pubu, nas Gabrijel Resnik vrne v čase, ko je v kuhinji še kuhala njegova stara mama in nato mama Rozi. Ded je bil gospodar velike kmetije, ki se je ukvarjala predvsem z lesom. »To so bili časi, ko so namesto avtomobilov šteli furmane, ki so se ustavljali pred našo gostilno. Smo namreč na začetku Tuhinjske doline in tamkajšnji kmetje in obrtniki so v Kamnik in naprej v Ljubljano vozili les oziroma živali na živilski sejem. Pogosto se je dogajalo, da so posel sklenili že pri nas in ga potrdili s štefanom vina,« je v smehu povedal sogovornik in spomnil, da je še njegova mama znala goste razvajati z govejo juho z mesom, golažem in vampi.
Na mestu, kjer je danes pub – že njegova notranjost je vredna pozornosti –, je bil nekoč prostor za konje. »Zunaj pa je bila šterna za napajanje konj. Danes bi morali imeti bencinsko črpalko oziroma električno postajo,« se namuzne. V pogovor se vključi tudi mlajši brat Mihael, ki povabi v prenovljeno notranjost gostilne. Obnovljena kmečka peč in črno-bele družinske slike na steni ohranjajo toplino in družinsko zgodbo od leta 1902.
V bazenu plavali že pred vojno
Šele po letu 1960 so se v Kamniku, ki je bil takrat predvsem industrijsko mesto, začeli zametki turizma. »V dolino so začeli prihajati motoristi, leta 1963 tudi prve motoristične dirke. Ker je bil oče že takrat precej aktiven pri lokalnem turističnem društvu, je del zemlje ob bazenu posodil, da so lahko motoristi in spremljevalna ekipa tam prenočili,« je o zametkih prvega kampa v regiji povedal Gabrijel Resnik in dodal, da je kamp čez cesto domačije Pod skalo. Sicer pa je bil bazen pred »dvoriščem« gostilne že pred drugo svetovno vojno. »Pobudnik za gradnjo bazena, mislim, da je bilo okoli leta 1939, je bil Tone Cerer, ki je prvič nastopil na olimpijadi v Berlinu leta 1936 kot član štafete 4 x 200 metrov prosto. Sprva je bila voda v bazenu zajezena iz Nevljice, ki teče tod mimo,« je povedal in dodal, da voda seveda ni bila ogrevana.
»Ko je bila voda v bazenu kristalno čista, smo vedeli, da je mrzla. Bolj ko je spreminjala barvo v zeleno, toplejša je bila.« Z udarniškimi akcijami so bazen zgradili po vojni, okoli leta 1952. V njem se je kamniška otročad tudi naučila plavati, saj so organizirali plavalne tečaje za otroke in mladino. In ti potekajo še danes, razlika je le v tem, kot pravita brata Resnik, da je voda toplejša kot takrat, ko sta se v njem učila plavati sama.
Kamp na drugi strani ceste
Družina Resnik je imela srečo, da oče nikoli ni prodajal zemlje okoli gostilne, zato je lahko sin Gabrijela Resnika, Jure, na drugi strani ceste nadaljeval z zametki kampa, ki je danes priljubljen med gosti s šotori in popotniki z avtodomi. Ker leži vsega 500 metrov od srednjeveškega jedra mesta, se gostje do tja odpravijo kar peš. »Veliko se jih nato z vlakom odpravi do Ljubljane, drugi si izposodijo kolesa in raziskujejo okolico na dveh kolesih,« je povedal Jure Resnik in dodal, da so njihovi gostje izredno aktivni. Večina obvezno obišče Veliko planino, nekaj jih izbere tudi bolj zahtevne ture v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Iz Celja do Kamniške Bistrice
Čeprav jih obiščejo predvsem tujci, se k njim radi umaknejo tudi gostje iz domačega okolja. »Večkrat na leto pridem iz Celja k Resnikom za nekaj dni, tudi teden. Z ženo Majdo imava manjši preurejen kombi. Tukaj je vse pri roki, tudi kolesarske poti so glede na moje zdravje primerne. Če se mi ljubi, naredim do 15 kilometrov na dan, sicer pa skočim v bazen in odplavam nekaj dolžin,« nam je povedal Tone Rozman, ki je med pogovorom dobil obisk sestre iz Šoštanja. »Veliko lažje se ujamemo tukaj kot doma. Skupaj bomo naredili en lep izlet do Kamniške Bistrice,« je še povedal.
K urejenosti kampa svoje doda domačnost vrta, za katerega skrbi žena Gabrijela Resnika Tjaša. »Odkar se je tudi ona upokojila, najde še več časa za vrt. Ta je namreč nastajal kot protistresna terapija, ko je še hodila v službo,« je povedal Resnik in pozdravil mlado ekipo Nizozemcev, ki se je počasi odpravljala. »Z bratoma smo zmagovalci letošnjega relija s starodobniki od Amsterdama do Budimpešte. Bilo je res naporno, a hkrati enkratno doživetje. Za kamp Resnik smo slišali od kolegov, všeč nam je njegova majhnost in urejenost,« je povedala Brittney in dodala, da bo sama še za nekaj dni podaljšala bivanje v kampu. »V kampu me je pričakal fant z družbo, brata se bosta s starim renaultom 5 vrnila domov,« je še dodala, starejši brat Mitchell pa nas je pospremil do recepcije, kjer je na steni visela fotografija starega fiata 500. »Morda kakšno leto mlajši je bil moj fiat, ki sem ga vozil pred dvema letoma na podobnem reliju,« je povedal. Naj omenimo, da je bil na steni članek, izrezan iz našega časopisa, fotografijo pa je leta 1963 posnel mojster fotografije Marjan Ciglič.
