Tudi Patrik Burnik je leta 2008 svojo sanjsko službo animatorja našel na študentskem servisu. »Moja največja skrb je ta, da se staram, ker vem, da pri 80 letih ne bom mogel tako aktivno animirati, kot lahko zdaj,« je dejal. Ker ima veliko izkušenj, v Woopu organizira izobraževanja in animatorjem svetuje, kako naj opravljajo svoje delo. »Ko otrok noče sodelovati, ga uporabiš za pomočnika,« nam zaupa enega izmed nasvetov, ki jih ima pripravljene za nove animatorje. Hkrati odsvetuje, da se z otroki pogovarjajo o šoli: »Dejstvo je, da se vsi otroci v šoli ne počutijo najbolje. Tukaj nismo v šoli, ampak smo se prišli zabavat.« Pojasnjuje, da so šestletnikom takšni pogovori lahko zanimivi, ko pa se začnejo ocene, se to spremeni. »Nekdo je dobil pet, drugi tri. Takoj ko imamo ocenjevanje, to lahko razumemo, kot da je nekdo slabši. Ni slabši, samo stvar mu ne leži.« Od šole se poskuša oddaljiti tudi s telesno govorico. Tam učitelj pred otroki stoji, zato Burnik svetuje, naj animator počepne ali se usede z njimi: »Animatorji morajo biti kot starejši bratje in sestre.«

Od slabih šest do deset evrov na uro

Mladi lahko začnejo s študentskim delom, ko dopolnijo 15 let in zaključijo osnovno šolo. Kot navaja e-Študentski servis, se urne postavke trenutno oglaševanih prostih del gibljejo od 5,85 evra neto na uro do 10 evrov neto na uro. Servis priporoča, da je urna postavka za delo animatorja 7,44 evra neto na uro. Animatorji v Živalskem vrtu Ljubljana dobijo 7,5 evra neto na uro in ob nedeljah 8,5 evra neto na uro, medtem ko v Vodnem mestu Atlantis in Woopu zaslužijo 6,5 evra neto na uro. Skoraj polovica del za animatorja je razpisanih za osrednjeslovensko regijo (Ljubljana z okolico).

Izobrazba animatorjev se razlikuje. V Atlantisu večina študentov prihaja s pedagoških smeri, v Woopu kot animatorji delajo študentje z različnih študijskih smeri, v Živalskem vrtu Ljubljana pa večina študentov animatorjev prihaja s Pedagoške in Biotehniške fakultete. Če denimo animator, ki dela v živalskem vrtu, študira razredni pouk, mu v varstvo ne dajo srednješolcev. »Generacije študentov so se spremenile,« meni Irena Furlan, biologinja in pedagoški vodja v Živalskem vrtu Ljubljana. »Študentje iščejo širši spekter delovnih izkušenj in pogosteje hodijo v tujino.«

Tudi Mankoč je plaval s črvom

Animatorji v Atlantisu z otroki vedno izvajajo test plavanja. Manjšim otrokom poleg rokavčkov velikokrat dajo tudi plavalne črve, s katerimi poskrbijo za animacijo. »Otroci včasih rečejo, da znajo plavati in da črvov ne potrebujejo, pa jim odgovorim, da je tudi Peter Mankoč plaval s črvom, in potem privolijo,« pove Rok Guna, vodja animatorjev v Vodnem mestu Atlantis, ki je kot animator začel delati že v študentskih letih. V Atlantisu se trudijo, da celotna zabava poteka čim varneje, otroci pa med igro hitro pozabijo, da nosijo rokavčke. Tudi v Woopu je poskrbljeno za varnost. Patrik Burnik je tisti, ki organizira interno izobraževanje za prvo pomoč. Enkrat do dvakrat na leto jih obiščejo zunanji izvajalci, prvi posredovalci, da jih še dodatno usposobijo. V Woopu in Živalskem vrtu Ljubljana imajo v izmeni vsaj eno osebo, ki zna izvajati prvo pomoč.

»Animatorji so odlični učitelji v šolah, ker se skupina menja vsako uro. Pri prvi skupini nekaj poskusiš, analiziraš, pri drugi pa popraviš,« pripoveduje Irena Furlan. Delo animatorjev in vodnikov je zahtevno in odgovorno, saj vodijo otroke različnih starosti. Sogovornica dodaja, da se je treba vsaki skupini 100-odstotno posvetiti: »Če si učitelj v šoli, si mogoče lahko privoščiš nekaj odstotkov slabih ur, tukaj pa ne, saj te skupina vidi samo enkrat in nikoli več in si na podlagi tega ustvari mnenje o našem delu.« Govori iz lastnih izkušenj, saj je nekoč učila v šoli. Po njenem mnenju je, zaradi mnogih motečih dejavnikov, pet ur učenja v razredu tako kot tri ure dela z otroki v Živalskem vrtu. Animatorji se srečujejo tudi z otroki s posebnostmi, za katere imajo v Živalskem vrtu pripravljene posebne učne pripomočke, s katerimi delajo le izkušeni vodniki. Za slepe in slabovidne imajo izdelan model pljuč in srca žirafe, kožo, vzorce njenih lis in drugo.

Animatorji v delo z otroki vlagajo veliko energije in truda in otroci so jim hvaležni za to. »Otroku ne kupiš puzlov, da jih sam sestavlja. Sestavljata jih skupaj,« reče Rok Guna in razloži, da ne gre za to, kar starši otroku dajo, ampak šteje čas, ki ga z njim preživijo. »Otrok vrne tisto, kar mu daš,« doda Patrik Burnik. »Želim si, da otroci od nas odidejo srečni,« sklene svoje misli.