Če se boste konec tedna odpravili proti Polhovemu Gradcu, morda samo na izlet do tamkajšnje graščine ali naprej v katerega od polhograjskih hribov, bodite pozorni na zadnji levi ovinek pred odcepom proti Katarini. Na desni strani cestišča, ob katerem nekaj metrov višje stoji hiša čebelarske družine Bozovičar, so otroci postavili manjšo stojnico, na kateri prodajajo hišni med. »Stojnico so predlagali otroci. Z možem sva jih morala kar malo držati nazaj, saj so bile ideje res zelo pestre,« pove Mojca Bozovičar, mama treh otrok, in doda, da gre prodaja medu otrokom vseeno dobro.

Doma kar dva alergika na čebele

Podjetnost so, kot še pove mama, očitno podedovali po očetu Alešu Bozovičarju, ki se je z medom začel ukvarjati že pri dvanajstih letih. »Po poroki pa je iz hobija nastalo podjetje, vsak leto se je večala tudi proizvodnja,« še pove Mojca Bozovičar. Danes prevozne čebelnjake vozita po vsej Sloveniji, manjšega imata postavljenega tudi za hišo. Z letošnjo sezono so, kot še pove, vseeno lahko zadovoljni. »Zaradi vremena je medu manj, kot bi si želeli. Vseeno pa smo zadovoljni s kakovostjo lipovega, cvetličnega in gozdnega medu,« še pove.

Tudi najstarejša Neja, že prava najstnica, se zaveda pomena družinskega podjetja, saj je s svojim znanjem in nastopom znala prepričati starejša pohodnika, da sta kupila in v nahrbtnik pospravila kozarec cvetličnega medu. »Sama žal ne smem medu, saj sem hud alergik. Občasno si z njim le posladkam čaj. Prav tako nas starši ne pustijo blizu čebel, saj sem imela slabo izkušnjo s pikom,« pove Neja in doda, da pa zato skupaj s sorojenci, mlajšima Hano in Matevžem, pomaga pri polnjenju. »Del proizvodnje imamo v hiši. Ko je dela največ, vsak poprime za delo. Oči polni kozarce, mi pa lepimo krogce, priznanja kakovosti v obliki medalj, ki smo jih dobili za naš med,« ponosno pove Hana, Matevž, najmlajši in morda tudi zato najbolj sramežljiv, pa vseeno pove, da pa ima on med najraje na sveže pečenem belem kruhu. »Mora pa biti kruh najprej namazan z maslom, šele potem pride med,« razloži Matevž in hitro doda, da so tako namazan kruh jedli pred časom tudi v vrtcu.

Del dobička gre v šparovček

»Idejo za stojnico sem dobila pri bratrancu, ki to počne že nekaj časa. Se je pohvalil, da kar nekaj zasluži. S starši smo se dogovorili, da gre 12 odstotkov od prodaje v naš skupen šparovček,« pove Neja in ponosno doda: »Mislim, da smo se dobro izpogajali, kajne?«

Otrokom na pomoč pride tudi Nejina sošolka Alja, ki poskrbi, da so pod stojnico vedno zaloge. »Ko ga zmanjka, ponavadi steče Hana in prinese manjkajoči kozarec. Kupcu med izročimo v lični vrečki,« razloži Alja in doda, da prodajo največ cvetličnega in akacijevega medu. Neja jo še dopolni, da stojnico ponavadi postavijo ob 10. uri. »Ko mama pokliče h kosilu, zapremo. Ampak če nas ne ujamejo ob cesti, lahko stranke vedno zavijejo do hiše in pozvonijo. Kajti vsi trije verjamemo, da je med najboljše praznično darilo. Saj si vsi ob iztekajočem se letu želimo veliko sreče in predvsem zdravja,« pove brihten deklič, Hana pa jo še dopolni: »In med je res zdrav.«