Center Janeza Levca se sooča s kadrovsko in prostorsko stisko, saj se je v zadnjih 15 letih število vpisanih otrok skoraj podvojilo. V šolskem letu 2008/2009 so imeli v različne programe vpisanih 320 učencev, v letošnjem šolskem letu pa je vpisan že 601 učenec. »Že danes lahko napovem, da bomo v naslednjem šolskem letu lahko sprejeli le toliko učencev, kolikor jih bo šolo zapustilo,« je napovedal ravnatelj Matej Rovšek. Dodal je, da so v preteklem šolskem letu sprejeli 86 novih učencev in tako do normativov napolnili večino oddelkov. Letos pa so vpisali 94 novih učencev in odprli osem novih razredov, od tega štiri improvizirane učilnice v domu na Karlovški cesti. Dve novi učilnici so uredili v eni izmed izpostav, prav tako so odprli dva inkluzivna oddelka na OŠ Franceta Bevka. Ob tem je poudaril, da je še težje kot prostor zagotavljati primerne kadre – primanjkujejo učitelji, logopedi, specialni pedagogi in tudi spremljevalci. Center Janeza Levca izvaja pouk na šestih lokacijah v mestu, poleg treh šol na različnih koncih Ljubljane imajo učilnice v domu na Karlovški cesti in inkluzivne oddelke na dveh osnovnih šolah.
Iz mestne občine Ljubljana, ki je ustanoviteljica Centra Janeza Levca, so nam sporočili, da se s podobnimi težavami soočajo v vseh šolah s prilagojenim programom po Sloveniji, v Ljubljani pa so številke večje tudi zaradi migracij.
Na občini so še dodali, da po njihovih informacijah v šolah s prilagojenim programom v Ljubljani, ki jih je ustanovila država, ne sprejemajo več učencev z motnjami v duševnem razvoju. Ravnatelj Matej Rovšek je pojasnil, da Center IRIS in Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana nimata več primernih programov, zato so učenci preusmerjeni njim. Na občini so tudi navedli, da močno narašča število učencev z avtizmom, osnovne šole pa prilagojenih programov za te učence ne izvajajo, zato so preusmerjeni na Center Janeza Levca.
Tudi Rovšek je kot eno izmed glavnih težav omenil slabo organiziranost rednih šol: »Ker je znotraj redne šole čedalje manj prostora za različnost in čedalje več za tekmovalnost, se zožuje prostor za mnoge, ne samo učence z motnjami v duševnem razvoju, ampak vse tiste, ki se niso zmožni prilagoditi rigidni zasnovi šole. Med njimi je čedalje več učencev, ki nimajo motnje v duševnem razvoju, ampak čustveno in vedenjsko motnjo, avtizem ali pa so iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom.«
Z ministrstva za vzgojo in izobraževanje so sporočili, da se število otrok s posebnimi potrebami povečuje tudi zaradi napredka medicine, ozaveščenosti staršev in večjih generacij. Dodajajo, da s povečevanjem števila učencev s posebnimi potrebami narašča tudi število učencev, usmerjenih v šole s prilagojenim programom in druge zavode. Dodali so, da je v lanskem šolskem letu število teh učencev naraslo na 1,9 odstotka celotne šolske populacije, takšen delež pa da je v zadnjih letih stabilen.
Sistemski problem
Po mnenju občine sta za nevzdržne razmere na področju tega segmenta šolstva odgovorna dva sistemska problema. Najprej bi morala država »konceptualno spremeniti osnovno šolo in jo prilagoditi tako otrokom s posebnimi potrebami kot tudi različnim drugim učencem«. Pojasnili so, da bi mnogi tako lahko še naprej ostali v rednem programu osnovne šole. Kot drugi problem pa so navedli pomanjkanje specialnih pedagogov in logopedov, saj se povpraševanje po teh kadrih povečuje ne glede na to, ali gre za redno ali specializirano šolo.
Profesorica Špela Razpotnik z ljubljanske pedagoške fakultete je opozorila, da gre pri povečanem številu učencev v tovrstnih programih lahko za obliko segregacije, saj je uspeh otrok v šoli odvisen od angažmaja staršev: »Starši po svojih močeh zares veliko vlagajo v projekt izobraževanja, poskušajo dati vse od sebe, da bi otroka v tej tekmi podprli in mu v negotovih družbenih razmerah zagotovili vsaj nekaj delno oprijemljivega.« Dodala je še, da imajo otroci iz nižjega socialnega okolja, priseljenci in Romi manj možnosti družinskega zaledja, ki je potreben za uspeh v redni šoli, in zato večje možnosti, da pristanejo v posebnih programih: »Te družine težko opremijo svoje otroke s strategijami, potrebnimi, da bi vsaj obstali, kaj šele uspevali v današnjem šolskem sistemu.« Razpotnikova meni, da bi »šola, ki bi ostajala v šoli in ne posegala v domače, z družinskimi viri zelo pogojeno okolje, prav gotovo proizvajala manj segregacije, dvotirnosti in neenakosti«. Zato predlaga, da bi bilo vredno premisliti o načinu ocenjevanja ter napredovanja v višje stopnje izobraževanja: »Pereče vprašanje je namreč, ali lahko šola, katere tako izrazita funkcija je postala selekcija za višje stopnje izobraževanja, tudi zares poučuje in vzgaja.« Za konec je še opozorila, da ni kritična do programov Centra Janeza Levca, saj po njeni oceni delujejo dobro, a opozarja, da bi nekatere tamkajšnje pedagoške prijeme morali uveljaviti tudi v rednih šolah.