Čevljarstvo Vodeb, rokodelska delavnica in prodajalna ob Čevljarskem mostu je ena od ljubljanskih ikon, kjer čevlje izdeluje in popravlja že četrta družinska generacija. Dolga desetletja je bil ta obrtni prostor tudi ena od mestnih stalnic, vendar že naslednji mesec Vodeba v središču ne bo več. Zaradi previsoke tržne najemnine se po skoraj 50 letih čevljarstvo seli na Ižansko cesto 53 in tako bo izginil še eden od že tako zelo redkih obrtnih prostorov v središču mesta. »Država in občina premalo naredita za to, da bi obrti obstale v središču mesta. Po skoraj 50 letih moramo ven iz lokala, ker je najemnina predraga. Občina bi morala pomagati, da bi tovrstne vsebine zadržala v mestu. Ko bomo šli iz središča, tu ne bo več čevljarja, ki bi obvladal vse od A do Ž,« pravi 87- letni Ivan Vodeb, čevljarski mojster, ki je delal do svojega 80. leta, zadnja leta pa še vedno vsak dan obišče družinsko delavnico.

Pri Vodebovih se je s čevljarstvom začel ukvarjati Ivanov oče, Maks Vodeb, ki se je obrti naučil v Brestanici in svoje znanje predal svojemu bratu Herniku, poleg številnih vajencev pa je dejavnosti izučil tudi sina Ivana. Ta je v Ljubljano po končani čevljarski šoli prišel leta 1954, kjer je najprej delal v različnih čevljarskih delavnicah in tovarni, nato je šel za nekaj let v Nemčijo in ko se je leta 1965 vrnil domov je na Gornjem trgu odprl svoje čevljarstvo, ki ga je leta 1973 preselil ob Čevljarski most, kjer je še danes. »Pred mano je bil v lokalu na Jurčičevem trgu prav tako šuštar, ki pa je šel takrat v pokoj,« pripoveduje Ivan Vodeb. To so bili drugi časi, še doda mojster, čevljarski poklic je bil spoštovan. »Nekdaj je bilo v mestu cel kup čevljarjev, samo na naši ulici so bili trije, danes pa smo skoraj edini, ki še vztrajamo. Popravljavcev čevljev je še nekaj, čeprav tudi te lahko preštejem na prste ene roke, med tem ko je izdelovalcev čevljev samo par,« pravi Vladimir Vodeb, ki je za očetom čevljarstvo prevzel 1993 in ko se bo umaknil iz delavnice, jo bo vodil njegov sin Nejc. Kar bo že na novi lokaciji blizu Botaničnega vrta, kjer bodo čevljarstvo Vodeb odprli v začetku septembra.

Dve leti za iskanje vajenca

Da je zanimanja za čevljarski poklic v sodobnosti malo je zgovorna tudi izkušnja Vladimirja Vodeba, ki je vajenca iskal kar dve leti, dokler ni v prodajalno vstopil mlad fant. »Vesel sem, da ga zanima čevljarski poklic in ima občutek za estetiko,« pripoveduje čevljarski mojster Vladimir Vodeb, ki je tudi član Kluba mojstrov Slovenije. Kot dodaja je za čevljarja »pomembno, da imaš 'oko', da ne meriš vsakega milimetra. Sam ne potrebujem vodne tehtnice, saj takoj vidim, če je nekaj naravnost ali ni, prav tako znam milimetre določiti na daleč. Kipar naredi en izdelek, mi pa moramo dva simetrična,« pojasnjuje Vladimir Vodeb. Pri čemer njegov oče še dodaja, da vsak ne more biti čevljar. »Moraš biti cel v tem kšeftu. Z glavo in rokami.«

Vajenec začne s pometanjem

Kot vajenec začneš z vsakodnevnim pometanjem delavnice, da spoznaš delovno okolje, še razlaga mojster Vladimir Vodeb, ki je čevljarsko šolo končal v Žireh. Z delom in učenjem je v očetovi delavnici sicer že začel med počitnicami po četrtem razredu osnovne šole. »Ko sem postal vajenec, mi je oče rekel, eno oko imaš za delati in enega za gledati. Tako sem se učil, v delavnici so bili takrat trije ali štirje delavci. Svetil sem pri njih.«

Razni čevlji po meri

V Vodebovi delavnici danes delajo štirje: mojster, čevljarski pomočnik, prešivalka in vajenec. Njihova odlika poleg popravil, je predvsem izdelava čevljev po meri. Kot pravi Vladimir Vodeb, ki je predstavnik tretje generacije v šuštarski družini, skoraj ni obutve, ki je ne bi naredili, z izjemo superg. Zvesti so ročnemu delu, imajo le nekaj šivalnih in brusilnih strojev. Izdelujejo pa čevlje vseh velikosti in za vse priložnosti. Pri njih so čevlje naročali že različni modni oblikovalci, po obrisih stopal pa poznajo marsikaterega igralca in igralko, saj so delali tudi obutve za veliko gledaliških kostumografij. »Veliko smo sodelovali tudi z Alanom Hraniteljem. To so bili čudoviti projekti. Vedno sva se hitro zmenila, kaj potrebuje. Kdaj se mu obljubil tudi kaj, za kar najprej nisem vedel, kako bom naredil, a je na koncu vedno uspelo in Alan je bil zadovoljen,« pripoveduje Vladimir Vodeb. Zdaj ko so tik pred selitvijo iz prostora, v katerem so izdelali že množico čevljev, čevljarski mojster pravi, da je težko iti. »Dolgo smo že del mesta. Mesto brez obrti pa je, kot pravijo, hiša brez živali, ki je tako samo blok. Obrti iz središča mesta izginjajo, čez deset let bodo tu samo še lokali in trgovine.«